Že od vsega začetka je Marine zaznamovala politična kariera očeta Jean-Marieja Le Pena (1928–2025). Ko je bila stara osem let, je v njihovem stanovanju celo eksplodirala bomba, na srečo jo je odnesla le z nekaj praskami. Zatem so se preselili v hišo, ki jo je očetu ravno mesec dni pred tem v oporoki zapustil neki milijonar.
Ločevanje staršev, ki se je začelo leta 1984, je težko prenesla, ker so o vsem poročali mediji. Vse tri sestre, najmlajša je Marine, so v sporočilu za javnost izrazile solidarnost z očetom, mamo pa obtožile obrekovanja. Na vprašanje Playboya, zakaj med ločitvenim postopkom ženi ne plačuje preživnine, je oče dejal: »Če potrebuje denar, naj si ga zasluži z gospodinjskimi deli.« Zatem je gola med opravljanjem gospodinjskih del pozirala za Playboy. Marine je izjavila: »Odslej ni več naša mama. To je huje, kot če bi umrla.«
Tedaj je imela 16 let in resno zvezo z 31-letnim očetovim sodelavcem. V gimnaziji in na fakulteti je imela povprečen uspeh, rada pa je hodila na hišne zabave in v disko. Vodila je pariško skrajno desno gibanje študentov. A skrajna desničarka je bila tedaj bolj zaradi priimka kot zaradi prepričanja, saj se je še iskala. Leta 1992 je končala študij prava in postala odvetnica. Zaposlila se je na sodišču in branila tudi nezakonite migrante. Leta 1993 je prvič neuspešno kandidirala za poslanko očetove Nacionalne fronte (FN).
Leta 1998, ko je postala glavna pravna svetovalka FN, je bila že poročena. V prvem zakonu, ki ni trajal dolgo, so se ji rodili trije otroci. Po drugi poroki leta 2002 se je tudi kmalu ločila. Obakrat je šlo za pomembna člana FN.
Oče ji omogoči politični vzpon
Sprva njen položaj v stranki ni bil trden, ker se je zavzemala za bolj zmerno usmeritev, tudi za »francoski islam« in pravico do splava, oboje pa ni bilo v skladu s FN. Leta 2003 je na kongresu na volitvah v centralni komite zasedla šele 34. mesto, a jo je oče, ki je bil sicer skrajnež, vseeno postavil za podpredsednico. Hotel je, da ga nasledi, kar je vzbujalo odpor med vodilnimi v stranki.
Leta 2004 je FN dobila devet evropskih poslancev, med njimi je bila Marine. Še vedno pa FN ni imela niti enega v francoski skupščini, kamor so izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu. Leta 2007 je vodila očetovo predsedniško kampanjo. Zavzemala se je za večjo integracijo afriških priseljencev, menda je zato oče doživel poraz. V stranki so jo ostro napadali. Rešil jo je uspeh na parlamentarnih volitvah poleti 2007, saj je edina iz FN prišla v drugi krog.
Njeno volilno okrožje, kjer je v drugem krogu z 42 odstotki kljub porazu dosegla uspeh, je bilo na delavskem in rudarskem severu Francije, ki ga je z zapiranjem tovarn in rudnikov močno prizadela globalizacija. Po volitvah se je preselila tja, da bi se tudi na tak način borila proti veliki brezposelnosti v Franciji in selitvi proizvodnje v tujino. Postala je zagovornica protekcionizma in socialne politike, medtem ko je vodstvo stranke, vključno z očetom, zagovarjalo neoliberalizem. Predvsem zaradi nje so nekdanji volilci komunistov postali volilci FN.
Leta 2009 ji je koalicija vseh strank od desnice do levice komaj preprečila, da ni na severu Francije postala županja mesta Hénin-Beaumont. Tudi njeni drugi volilni uspehi so prispevali k temu, da jo je kongres FN januarja 2011, ko je oče odstopil, z 68 odstotki glasov izvolil za predsednico FN. Leta 2012 je prvič kandidirala za predsednico Francije in zahtevala ukinitev evra in ponovno uvedbo franka, zvišanje carin, zmanjšanje francoskega prispevka v proračun EU, ustavitev priseljevanja, zvišanje najnižjih plač … Bila je tretja, z 18 odstotki glasov.
Očeta izključi iz njegove FN
Leta 2014 je na evropskih volitvah zmagala njena FN s 25 odstotki glasov. V evropskem parlamentu se še vedno povezuje z nizozemsko stranko Geerta Wildersa, Ligo Mattea Salvinija, avstrijskimi svobodnjaki in podobnimi proruskimi skrajno desnimi strankami. Ker je oče aprila 2015 znova omalovažujoče govoril o holokavstu, ga je vodstvo FN na pobudo Marine izključilo iz njegove stranke. Številni so jo zato zapustili.
Na predsedniških volitvah spomladi 2017 se je uvrstila v drugi krog in poskušala pridobiti volilce levice, tudi z napadi na »banke«, »svet financ« in »oligarhijo«. Televizijsko soočenje z Emmanuelom Macronom pa je bilo zanjo polomija, saj je nastopala preveč agresivno in brez pravih argumentov zagovarjala odpravo evra, obenem ni dala jasnih odgovorov na pomembna vprašanja. V drugem krogu je dobila le 34 odstotkov glasov. Mnogi v FN so zato zahtevali, da jo na čelu FN zamenja njena 27-letna nečakinja Marion Maréchal Le Pen, ki kot ded zagovarja neoliberalno gospodarsko politiko in skrajni nacionalizem. Marine pa je svoje kritike preprosto izključila iz stranke.
Poleti 2017 je končno le postala poslanka. FN, ki je imela svojo kandidatko v drugem krogu predsedniških volitev, pa je dobila le sedem od 577 poslancev. Počasi ni več zagovarjala izstopa iz EU in ukinitve evra, bolj pa je poudarjala boj proti migrantom. Pri zavračanju pokojninske reforme je glasovala skupaj z levico. Leta 2018 je FN na kongresu dobila novo ime: Nacionalni zbor (RN). Leta 2019 in 2024 je RN znova zmagal na evropskih volitvah. Vmes je bila Le Penova manj neuspešna v drugem krogu predsedniških volitev kot leta 2017.
Mladi predsednik FN
V teh letih od 2009 do 2019, ki so pomenila njen politični vzpon, je živela z Louisom Aliotom, sedanjim županom Perpignana, ki ima 100.000 prebivalcev. Aliot, ki je leto mlajši od nje, je še danes njen glavni sodelavec in svetovalec. Mnogi so se začudili, ko je leta 2021 namesto njega za predsednika stranke postavila komaj 25-letnega Jordana Bardello. Očitno je menila, da bo lažje usmerjala mladeniča kot (pre)izkušenega politika.
A Bardella ima zdaj več podpore med Francozi kot ona. Prav on bi jo zamenjal kot predsedniški kandidat RN. A še vedno ima samo 30 let, morda se je tudi zato kljub težavam s sodstvom v torek razglasila za predsedniško kandidatko.
