V venezuelski prestolnici Caracas rojena (7. oktobra 1967) María Corina Machado Parisca je dobila Nobelovo nagrado za mir – po mnenju Nobelovega odbora – za svoj »boj za pravičen in miren prehod iz diktature v demokracijo« in za »neutrudno delo za pridobitev demokratičnih pravic za venezuelski narod«. Njena boj in delo je odbor opisal kot »enega najbolj izjemnih primerov civilnega poguma v zadnjih časih v Latinski Ameriki« in hvalil njeno kampanjo proti sedanjemu (od leta 2013) venezuelskemu predsedniku Nicolásu Maduru. Po stari tradiciji Nobelov odbor razkrije imena kandidatov za nagrado šele po petdesetih letih. Kot druge najprestižnejše nagrade (za fiziko, kemijo, medicino in literaturo) jo podeljujejo od leta 1901. Zamislil si jo je Alfred Nobel, švedski izumitelj dinamita, nagrajencem pa prinaša zlato medaljo, osebno potrdilo (certifikat) in enajst milijonov švedskih kron (nekaj več kot milijon evrov). O nagradi za mir odloča pet oseb, ki jih imenuje norveški parlament.
Slavni politični predniki
Letošnja nagrajenka za mir je iz zelo bogate konservativne katoliške družine s politično slavnimi predniki. Ima tri mlajše sestre in tri otroke, hčer, ki je v njenem imenu prevzela nagrado, in dva sinova. Njena 84-letna mati Corina Parisca Pérez je bila znana psihologinja, pa tudi teniška igralka, njen pokojni oče Henrique Machado Zuloaga je bil poslovnež v jeklarski industriji. Eden od njenih prednikov je bil Eduardo Blanco, venezuelski pisatelj in politik, ki je pomagal generalu Joséju Antoniu Páezu, heroju boja za neodvisnost in prvemu predsedniku Venezuele. Leta 1881 je o tem napisal epski roman Herojska Venezuela. Njenega starega strica Armanda Zuloago Blanca so razglasili za »mučenika demokracije«, ker so ga ubili v propadli vstaji proti diktaturi generala Gómeza leta 1929. To je bila samo ena v vrsti vojaških diktatur v Venezueli. María Corina Machado je postala simbol opozicijskega političnega odpora proti dvema izvoljenima socialističnima predsednikoma Venezuele, ki so ju v ZDA pa tudi kar nekaj drugih državah razglasili za diktatorja. Najprej proti Hugu Chavezu, nekdanjemu generalu, ki je leta 2007 svojo in več drugih levičarskih strank združil v Združeno socialistično stranko Venezuele (vladal je od leta 1999 do smrti leta 2013), in potem proti njegovemu nasledniku in namestniku, nekdanjemu vozniku avtobusa in sindikalnemu vodji, sedanjemu predsedniku Nicolásu Maduru, ki je na oblasti od leta 2013.
Čeprav je imela politiko v krvi, je María Corina Machado študirala industrijsko inženirstvo, preden je magistrirala iz financ, se je za krajši čas zaposlila v avtomobilski industriji. Za politiko se je odločila leta 2002, ko je postala soustanoviteljica organizacije za nadzor volitev Súmate, katere cilji so bili zavzemanje za svobodne in poštene volitve, kar je prineslo njen uradni prihod na politični oder. Osem let kasneje je kot kandidatka za poslanko državnega zbora (ljudske skupščine) dobila rekordno število glasov. Poslanskega mandata ni odslužila, ker je predsednik Maduro, ki se ne more pohvaliti kot demokrat, poskrbel za to, da jo, ker ga kritizira tudi v tujini, izženejo iz parlamenta. Leta 2017 je imela glavno besedo pri ustanovitvi zveze Soy Venezuela (Sem Venezuela), katere cilj je združiti vse prodemokratične sile ne oziraje se na ideološke razlike. Šest let kasneje (2023) je postala predsedniška kandidatka združene opozicije za volitve, v letu 2024 pa ji je venezuelska vlada uradno prepovedala kandidaturo. Namesto nje je kandidiral njen zaveznik, upokojeni diplomat Edmundo González, ki naj bi po njeni zaslugi prepričljivo zmagal na volitvah, čeprav so za zmagovalca razglasili predsednika Madura. Celo levičarska predsednika Brazilije in Kolumbije nista priznala njegove »ukradene« zmage v Venezueli, državi, ki je po svetu najbolj znana po menda največjih zalogah nafte in največjem številu zmagovalk na tekmovanju za miss sveta, najlepšo zemljanko. Machadova, danes 58-letna ločena mati treh otrok (od leta 1990 do leta 2001 je bila poročena s poslovnežem in glavnim dedičem superbogate venezuelske družine Ricardom Soso Brangerjem), se je po lanskih junijskih volitvah zaradi strahu pred režimskim atentatom skrivala vse do nepričakovane pojavitve ta teden v Oslu. Njeni otroci že od prej varno živijo v tujini, v Oslu pa jih je videla in objela prvič po lanskem juliju.
Je nagrada v pravih rokah?
Mnenja o tem, ali je šla Nobelova nagrada za mir v prave roke, niso ravno enotna. Posebej zato, ker je Machadova v Oslu tako zelo hvalila ameriškega predsednika Donalda Trumpa in mu celo posvetila svojo nagrado za mir, po kateri je sam tako javno in brezsramno hrepenel. Trump naj bi si po njenih besedah zaslužil to nagrado, ker je končal osem vojn (kar je sicer precejšnje pretiravanje), zdaj pa že odkrito grozi z rušenjem predsednika Madura. Machadova je, najbrž povsem brez potrebe, Trumpu v telefonskem klicu dejala, da so mu Venezuelci zelo hvaležni za to, kar dela, ne samo v Amerikah, ampak tudi po svetu, za mir, svobodo in demokracijo, in to med tem, ko so ameriški komandosi napadli in zasegli civilni venezuelski tanker z nafto. Njena zahvala zato zveni precej nemirovniška v času, ko Trump vse bolj vojaško grozi njeni domovini, celo s tajnimi operacijami Cie na venezuelskem kopnem. Resnici na ljubo je tudi prejemnica Nobelove nagrade za mir v preteklosti spodbujala zunanjo agresijo. Leta 2014 je v ameriškem kongresu dejala, da »je edina pot, ki nam je preostala, sila«, zelo znana pa je tudi po ne ravno mirovni izjavi, da bo »za vedno pokopala socializem«.
