Švica velja za eno najpomembnejših globalnih vozlišč za rafinacijo in trgovino z zlatom. Zato se je venezuelska vlada pod vodstvom zdaj odstavljenega predsednika Nicolása Madura odločila, da del državnih zlatih rezerv leta 2012 pošlje prav tja. Zlato je bilo z letali dostavljeno v švicarske obrate, kjer so ga pretopili, certificirali in s tem pripravili za prodajo na mednarodnih trgih. Tak postopek zlatu omogoča, da postane likvidno in sprejemljivo za tuje kupce ter finančne institucije, piše švicarski portal 20Minuten.
Rešitev, ki ni uspela
Zlato je prihajalo iz venezuelske centralne banke, ki je v tem obdobju postopoma zmanjševala svoje rezerve. Skupna vrednost 127 ton zlata je takrat znašala približno 4,7 milijarde švicarskih frankov oziroma 4,4 milijarde evrov.
Venezuela je zlato potrebovala za pridobivanje trdnih valut, kot sta ameriški dolar in evro, ter kot zavarovanje za posojila pri tujih kreditodajalcih. Država se je namreč že takrat soočala z globoko gospodarsko krizo, padcem cen nafte in naraščajočimi dolgovi.
Ukrepi niso zadostovali. Leta 2017 je Venezuela uradno razglasila državni bankrot, saj ni več mogla servisirati svojih obveznosti do upnikov.
Danes zunanji dolg države znaša okoli 170 milijard ameriških dolarjev (145 milijard evrov), kar pomeni približno dvakratnik letnega bruto domačega proizvoda Venezuele. Kriza je povzročila hiperinflacijo, pomanjkanje osnovnih dobrin in množično izseljevanje prebivalstva – Venezuelo naj bi zapustilo osem milijonov ljudi.
Kam je šlo venezuelsko zlato?
Po tem, ko so ga v Švici pretalili, je bilo zlato prodano in prepeljano v druge države. Po podatkih in poročilih medijev je večje količine tega zlata kupila Turčija. V času teh transakcij še niso veljale stroge sankcije, zato postopki niso kršili švicarske zakonodaje. Danes bi bil takšen posel zelo težko izvedljiv.
Švicarska vlada je v zadnjih letih zaostrila nadzor nad finančnimi in zlatnimi transakcijami, zlasti v povezavi s sankcioniranimi državami in režimi. To pomeni, da podobne pošiljke iz Venezuele danes skoraj ne bi bile dovoljene, banke in rafinerije zlata pa nosijo večjo odgovornost za preverjanje izvora sredstev.
