Na belgijskem gradu Alden Biesen se bo danes odvijal neformalni vrh voditeljev Evropske unije, na katerem bodo poskušali doreči reforme, s katerimi bi Evropska unija postala bolj konkurenčna v globalni gospodarski tekmi, kjer prednjačijo Združene države Amerike in Kitajska. V neformalnem okolju se ne bodo kresali zgolj različni pogledi na to, kako naj se izboljša delovanje notranjega trga, dokonča energetska unija in zmanjša birokracija v Evropski uniji.
Razprava na vrhu, za katerega se je močno zavzemal nemški kancler Friedrich Merz, bo na željo predsednika evropskega sveta Antonia Coste prežeta tudi s pretresanjem geoekonomskega konteksta, v katerem se je Evropska unija znašla po nizu ekonomskih napetosti z ZDA, iskanjem poti za zmanjševanje odvisnosti na področju kritičnih surovin (od Kitajske) in tehnologije (od ZDA in Kitajske) ter napredovanjem strateške avtonomije sedemindvajseterice.
»Eno od vprašanj, ki bi moralo biti v ospredju pozornosti voditeljev EU, je: kako lahko Evropa učinkovito zapre tehnološko vrzel med Združenimi državami Amerike in Kitajsko? Evropa za to potrebuje tako imenovano 'hitrost pobega' – točko, na kateri so reforme dovolj drzne in usklajene, da se osvobodijo strukturne razdrobljenosti, kroničnega pomanjkanja investicij in počasnega sprejemanja odločitev. Pod tem pragom obstaja nevarnost, da bo napredek izničila nedejavnost,« ocenjuje Pavel Swieboda, višji gostujoči raziskovalec pri Evropskem centru za politiko.
Francija proti Nemčiji in Italiji
Da je treba izboljšati konkurenčnost EU, v sedemindvajseterici ni vprašljivo. Obstajajo pa razhajanja glede vprašanja, kako to doseči. Na vrhu si bosta nasproti stala dva različna pogleda na to, kaj je treba storiti. Eden prihaja od francoskega predsednika Emmanuela Macrona, drugi pa od novega evropskega reformnega dvojca – od nemškega kanclerja Friedricha Merza in italijanske premierke Giorgie Meloni, ki sta se tesneje povezala, potem ko so se stvari vse bolj očitno začele krhati v francosko-nemškem motorju, tako zaradi različnih pogledov kot tudi zaradi šibkosti francoskega predsednika Macrona na domačem prizorišču. Njuni vse tesnejši odnosi se že opisujejo s skovanko njunih priimkov: Merzoni.
Macron je ponovno pozval EU, naj se loti večjega skupnega zadolževanja, da bi lahko v večjem obsegu vlagala v obrambo, zelene tehnologije, umetno inteligenco in kvantne računalnike ter tako izzvala tudi hegemonijo dolarja. Glede predlaganih evroobveznic je nemudoma prišla hladna prha iz Berlina, ki sicer tradicionalno ni navdušen nad skupnim evropskim zadolževanjem. Prednost na vrhu naj bi imele obsežne strukturne reforme in dokončanje notranjega trga, se je glasila zavrnitev iz nemške vlade.
Merz in Giorgia Meloni se nameravata na vrhu zavzeti za močno deregulacijo in odpravo birokratskih ovir. Oba pozivata k uvedbi zasilne zavore za nove zakonodaje EU. Vsaki državi bi bila podeljena pravica, da evropsko komisijo z vetom ustavi pri sprejemanju zakonov, ki ji niso všeč. »Zmanjšanje birokratskih obremenitev in poenostavitev ne smeta postati izgovor za razgradnjo evropskih standardov kakovosti, varstva okolja in podnebja ter socialnih pravic. Nemški kancler, ki stoji z ramo ob rami z italijansko premierko, obljublja zmanjšanje birokracije, v resnici pa posnema Trumpovo agendo deregulacije, s čimer ogroža evropske standarde kakovosti in delovna mesta v Evropi,« je prepričana evropska poslanka Zelenih Terry Reintke.
Obseg politike »Kupujmo evropsko«
Še ena točka razhajanja je Macronova podpora zamisli favoriziranja proizvodov, ki so bili ustvarjeni v EU. Politika »Kupuj evropsko« bi zahtevala, da se določeno ključno blago proizvaja znotraj Unije, kljub višjim stroškom. Predlog takšne zakonodaje sicer pripravljajo tudi v evropski komisiji, podpirajo pa jo tudi predstavniki številnih industrij v Evropi (jeklarske, farmacevtske, strojniške), a ne avtomobilske. Do različnih pogledov prihaja predvsem zaradi vprašanja, kako obsežna naj bi bila končna definicija »Proizvedeno v Evropi«, saj se avtomobilski proizvajalci zanašajo tudi na dobavne verige iz Velike Britanije in Turčije.
Pred tovrstno politiko zaradi morebitnega zmanjšanja tujih investicij, višjih cen za potrošnike in težav z dobavnimi verigami svarijo v devetih državah članicah: na Češkem, v Estoniji, na Finskem, Irskem, v Latviji, na Malti, Portugalskem, Švedskem in Slovaškem. Prav zaradi njihovih pomislekov je evropska komisija oblikovanje nove zakonodaje lani preložila na letos. Med delno zadržane do takšne politike sodi tudi kancler Merz, ki bi sicer evropski protekcionizem dopustil pri javnih naročilih, zlasti če gre za strateške sektorje in bolj konkurenčno evropsko industrijo.
»Kitajci imajo politiko 'Narejeno na Kitajskem', Američani imajo politiko 'Kupuj ameriško', tudi večina drugih gospodarskih velesil ima podobne programe, ki dajejo prednost lastnim strateškim sredstvom. Zakaj torej tega ne bi naredili tudi mi?« se je pred dnevi spraševal evropski komisar Stephane Sejourne.
Draghijev zagovor federalizma
Na vrhu bosta ob sedemindvajsetih voditeljih sodelovala tudi nekdanji evropski komisar Enrico Letta in nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi, ki je na vrhuncu bančne krize zagotovil, da bo ECB storila vse potrebno za zaščito evra. Na gradu Alden Biesen pričakujejo, da bodo evropski voditelji od avtorjev dveh ključnih poročil o večji konkurenčnosti EU in delovanju notranjega trga slišali, kaj bi bilo treba zdaj storiti. Draghi je v svojem poročilu že jasno nakazal, da bo EU morala investirati od 750 do 800 milijard evrov letno za preobrat gospodarske stagnacije. Zagovarja tudi dokončanje unije kapitalskih trgov za sprostitev zasebnega kapitala in spodbujanje inovacij na področju umetne inteligence, zelene tehnologije ter obrambe.
Toda vse od lanske jeseni Draghi opozarja, da je večja konkurenčnost tudi vprašanje notranjih evropskih reform in politične organiziranosti. Po njegovi oceni mora Evropa več narediti tudi pri sami sebi. Draghi namreč izpostavlja, da se upravljanje EU že vrsto let ni spremenilo. Zato po njegovih besedah sedanja evropska struktura ne more izpolniti zahtev za boljše soočanje Unije s protekcionizmom, enostranskimi ukrepi in vračanjem trde vojaške moči. Če se Evropa ne bo preoblikovala v pravo federacijo, po njegovi oceni tvega, da bo postala podrejena, razdeljena in deindustrializirana. Opisal se je za zagovornika pragmatičnega federalizma, ko države začenjajo poglobljeno sodelovati, druge pa se jim pridružijo, če to želijo.
