Kritična je tudi do Evrope, ki pogosto ni pripravljena preiti od besed k dejanjem, od zastavljenih ciljev k njihovemu uresničevanju. Ukrajinska vojna je še dodatno oslabila evropsko podnebno politiko. Sogovornico smo vprašali, kaj bi bil uspeh in kaj neuspeh sedanjega COP31. Zanimalo nas je tudi, kako bo segrevanje ozračja vplivalo na primer na Sibirijo.
Za koliko se je dvignila temperatura od prvega podnebnega vrha (COP1)? Septembrsko poročilo okoljskega programa Združenih narodov (ZN) pravi, da se bo v naslednjih letih temperatura dvignila za več kot 1,5 stopinje glede na konec 19. stoletja, se pravi od predindustrijske ravni. Kaj to pomeni, če vemo, da je bil cilj pariške podnebne konference leta 2015 (COP21), da se do leta 2100 glede na konec 19. stoletja temperatura poviša le za 1,5 stopinje?
Od COP1 (1995 v Berlinu) do danes se je globalna temperatura povišala za 0,7 do 0,8 stopinje Celzija in je zdaj približno 1,4 stopinje nad predindustrijsko ravnjo. Hitrost segrevanja se je po letu 1995 znatno povečala in trend znaša že več kot 0,2 stopinje na desetletje. Kljub vsem sprejetim mednarodnim dogovorom so se globalne emisije povečevale, kar kaže na neuspeh tako kjotskega kot pariškega sporazuma. Letni izpusti CO2 so bili v letu COP1 približno 23,5 milijarde ton, ko je bil sprejet pariški sporazum (COP21), so bili 35,5 milijarde ton, danes (COP31) pa so že 37,5 milijarde ton. Ali povedano drugače, za časa COP1 (1995) je bila vsebnost CO2 v ozračju še 360, danes pa je že 426 ppm (»parts per million« – gre za koncentracijo CO2 v zraku). Pariški sporazum še ne deluje. Je pa vseeno pomemben, saj je edino, kar imamo na voljo za globalno sodelovanje.
Kje se kažejo uspehi podnebnih konferenc COP, če o takšnih uspehih sploh lahko govorimo? Koliko slabše bi bilo s segrevanjem ozračja, če ne bi bilo letnih podnebnih konferenc COP?
Zgodovina podnebne diplomacije je polna paradoksov. Očitno konference COP niso preprečile podnebne krize. So pa najbrž prispevale k temu, da je prihodnost manj slaba, kot bi bila brez njih. Zanesljivo so spremenile mednarodni politični, gospodarski in pravni okvir, v katerem države sprejemajo podnebne odločitve. Podnebne spremembe so postale globalno politično vprašanje in ne le znanstveno opozorilo. Skoraj vse države sveta so sprejele skupno odgovornost za reševanje problema, čeprav z različnimi zgodovinskimi odgovornostmi in zmožnostmi ukrepanja. Podnebna politika se je preselila v nacionalne zakonodaje in gospodarstvo. Konference COP so ustvarile nekaj, česar pred tridesetimi leti nismo imeli: globalni politični dogovor, skupne cilje, sistem poročanja, mehanizme financiranja in mednarodno odgovornost.
Toda ni jim uspelo zagotoviti, da bi države svoje gospodarske in politične interese dovolj hitro uskladile z omejitvami planetarnega sistema. Skratka, dosežek podnebnih konferenc je, da je svet sprejel skupno odgovornost. Njihov največji poraz pa je, da te odgovornosti še vedno ne znamo pretvoriti v dovolj hitro ukrepanje. Če se poigramo s številkami: napovedano segrevanje do leta 2100 je bilo pred pariškim sporazumom ob takrat veljavnih politikah po ocenah (Climate Action Tracker) 3,6 stopinje Celzija, danes ob sedanjih politikah pa je 2,6 stopinje Celzija. Vsekakor bi bilo slabše.
Koliko so doslej bogate države pomagale revnim pri financiranju škode, ki so jo povzročile podnebne spremembe?
Žal se prav pri financiranju pokaže največji razkorak med priznanjem odgovornosti in dejansko solidarnostjo. Bogate države so državam v razvoju doslej namenile precejšnja sredstva za podnebne ukrepe, kot so sončne elektrarne in čistejši promet. Del denarja je šel tudi na primer za protipoplavno infrastrukturo, namakanje in zgodnje opozarjanje. Zapleta pa se pri denarju za posledice, ki se jim ni več mogoče izogniti ali se jim prilagoditi – uničene domove, izgubljena kmetijska zemljišča, infrastrukturo, življenja, kulturno dediščino in izginjajoča ozemlja.
V sklad za izgube in škodo bi se moralo nateči skoraj tri milijarde dolarjev, za zdaj pa so obljubljeni zneski osemkrat manjši. Tudi o tem se bodo pogajali na COP31. Treba bo namreč oblikovati sistem podnebnega financiranja, ki temelji na zgodovinski odgovornosti in dejanskih potrebah, da ne bomo še naprej zbirali prostovoljnih prispevkov, ki so v primerjavi s škodo simbolični.
Ali se ne pojavlja na vsaki podnebni konferenci zahteva, da bi prešli od besed k dejanjem, vendar še vedno ostajamo le pri besedah?
To slišimo že vsaj deset let, napredek pa je vseeno počasen. Besede žal ne hladijo planeta. Dejanja ga lahko. Ampak če pogledamo že samo EU, vidimo srž problema. Evropska unija je ena najambicioznejših podnebnih političnih skupnosti na svetu. Težava ni pomanjkanje ciljev, temveč razkorak med sprejetimi cilji in politično pripravljenostjo, da jih dosledno uresniči. Evropa želi biti voditeljica zelenega prehoda, vendar bi rada bila voditeljica brez previsokih stroškov, brez gospodarskih pretresov in brez političnih izgub. Takšnega prehoda pa ni.
Kaj pa bi bil minimalni in kaj maksimalni uspeh konference v Antalyi? Kaj bi bil njen neuspeh?
Minimalni dosežek bi bil, da konferenca ohrani zaupanje v pariški sporazum in da je mednarodno podnebno sodelovanje še vedno sposobno sprejemati odločitve in jih postopoma uresničevati. Ne sme se dovoliti, da bi podnebno sodelovanje postalo žrtev geopolitičnih in gospodarskih nasprotij. Treba se je tudi končno dogovoriti o konkretnih korakih za izvedbo pariškega sporazuma, zlasti pri financiranju, prilagajanju, pravičnem prehodu in opuščanju fosilnih goriv.
Maksimalni uspeh bi pomenil, da Antalya postane prelomnica v podnebni diplomaciji, in to zaradi dogovora o konkretnih spremembah svetovnega gospodarstva. Da bi dobili jasno časovnico in načrt za postopno opuščanje premoga, nafte in plina, da bi dobili okrepljene nacionalne cilje, skladnejše s ciljem 1,5 stopinje Celzija. Glede financ potrebujemo predvidljive, dostopne in dodatne finančne vire za države v razvoju. Maksimalni uspeh bi bil tudi, če bi konferenca povezala podnebno politiko z varnostjo, prehransko varnostjo, zdravjem, vodo in odpornostjo mest. Podnebna kriza namreč ni več samo vprašanje energetike in emisij, ampak vprašanje stabilnosti družb.
Neuspeh ne bi bil nujno razpad konference ali odsotnost zaključnega dokumenta. Veliko nevarnejši bi bil navidezni uspeh: sprejetje deklaracije z lepimi besedami, ki ne prinese nobene resne spremembe. Neuspeh pomeni prazne obljube o financiranju, prevlado kratkoročnih nacionalnih interesov in da bi geopolitični spori in gospodarski interesi preprečili skupno ukrepanje. Nevarna je tudi zamenjava podnebne ambicije s tehnološkim optimizmom. Če bi se elektrifikacija, umetna inteligenca, nove tehnologije in investicije predstavljale kot nadomestilo za nujno zmanjševanje emisij.
Kako je energetska kriza v Evropi zaradi ukrajinske vojne vplivala na boj proti podnebnim spremembam v Evropi in svetu?
Ukrajinska vojna in energetska kriza predstavljata udarec evropski podnebni politiki. Po eni strani je sicer pospešila razvoj obnovljivih virov, energetsko učinkovitost in zmanjševanje odvisnosti od ruskih fosilnih goriv. Po drugi strani pa je povzročila tudi vrnitev k nekaterim fosilnim gorivom, politično oslabila podnebno ambicijo in spodbudila razmišljanje, da je energetska varnost pomembnejša od podnebnih ciljev. Zeleni prehod je tako postal predmet sporov, ker mnogi menijo, da moramo najprej zagotoviti poceni energijo, šele nato razogljičenje. Prav tako pogosto slišimo, da obnovljivi viri niso dovolj zanesljivi in da so podnebni ukrepi predragi za gospodinjstva in industrijo. Visoke cene energije pač povečujejo odpor do stroškov zelenega prehoda. A največja ironija pri vsem tem je, da energetska varnost in podnebna varnost nista nasprotnici. Prevelika odvisnost od uvoženih fosilnih goriv pomeni hkrati geopolitično, gospodarsko in podnebno tveganje.
A lahko najdemo tudi pozitivne učinke segrevanja ozračja, na primer v Sibiriji.
Povsod po svetu se najdejo tudi svetle posledice podnebnih sprememb. Podaljšane turistične sezone, gojenje toplotno zahtevnejših rastlin, manj porabe energije za ogrevanje prostorov pozimi, manj megle pozimi in manj pluženja ter posipanja cest …
Dvig temperatur v Sibiriji pomeni širitev kmetijskih površin in gojenje poljščin (pšenica, krompir, zelenjava), ki prej tam niso uspevale. Omogoča lažji dostop do naravnih virov: blažje zime olajšajo črpanje nafte, zemeljskega plina in mineralnih surovin ter izboljšujejo delovne razmere in tudi prinašajo prijaznejše življenjske razmere za prebivalce. A kaj, ko večina sibirskih mest, industrijskih obratov, cevovodov in železniških prog stoji na podlagi iz permafrosta. Ko se ta stali, tla postanejo mehka in močvirnata, kar povzroča rušenje stavb in pokanje cevovodov.