Morda tudi je. Neil Armstrong je iz vesolja videl morebiti najbolj svojevrsten pojav na našem planetu. Prostranstvo Salar de Uyuni obsega več kot 10.000 kvadratnih kilometrov – takole čez palec za polovico Slovenije – in je z vseh strani obdano s štiri-, pet- in šesttisočaki. Tudi puščava Uyuni je skoraj dvakrat višje kot vrh Triglava. Četudi na slabih 4000 metrov nadmorske višine, je Uyuni na jugu Bolivije povsem ravna pokrajina. Tla pa kot snežna odeja prekriva debela in trda plast grobe soli, ki se v vse smeri neba razprostira onkraj pogleda očesa, v dozdevno neskončnost, vse do horizonta, ki se ukrivlja v daljavi, ali do gore na obronku puščave. V največji slani puščavi na svetu je 10 milijard ton soli.
Surova naravna igra mrzlega zraka in žgočega visokogorskega sonca ter meglice naredi atmosfero mistično. Med deževnim obdobjem, od novembra do aprila, je slanica povsem prekrita z nekaj centimetri deževnice, ki kot ogromno ogledalo zrcali vse nad seboj. V suhem obdobju sol razpoka na navidezno enakomerne geometrijske like. Iz vesolja je morda videti kot ogromen list papirja s karirastim vzorcem.
Salar de Uyuni seveda ni poseljena, je pa zelo obiskana. Je najpomembnejša bolivijska turistična destinacija. Še vedno je brez vsakršne infrastrukture, le tisoče džipov na štirikolesni pogon, ki prevažajo popotnike in turiste, riše ravne črte po slanišču. Na obronkih puščave životarijo hoteli, narejeni povsem iz soli, samevajo vasice z nekaj deset prebivalci in zgodbami o tem, kako so tamkaj propadli zadnji tradicionalni »saleros«, solinarji. Leta 2009 se je Uyuni proslavila tudi z dirko Dakar in kasneje s klavrnim turističnim poskusom jezdenja na stari slavi, ki pa se ni obnesel. Le še zaprt hotel je propadajoč spomenik nekega dogodka sredi puščave.
Bolivija, ki se s socialistom Evom Moralesom na oblasti še bolj ali manj uspešno upira pastem kapitalizma in globalizacije, ostaja najrevnejša država Južne Amerike. Ni je niti med pomembnejšimi svetovnimi produkcijskimi silami soli (sosednji Čile je denimo z 11 milijoni ton letne proizvodnje na šestem mestu).
Dobrodošli v največjem svetovnem rezervatu litija
Malodane ves preostali del sveta se medtem utaplja v pametnih telefonih, tablicah, računalnikih, mislečih napravah in električnih avtomobilih. In, kako ironično, vse to za življenje potrebuje ključno stvar, ki se skriva onkraj tistega prostranega bolivijskega niča.
»Dobrodošli v največjem svetovnem rezervatu litija«. Napis na leseni tabli, oglodani od ledenega vetra, pozdravlja obiskovalce na obronku največje slane puščave na svetu, ki jo je iz vesolja uzrl Armstrong.
Litij je ključna sestavina vseh električnih baterij pametnih naprav, ki poganjajo zahodni del sveta. V času, ko ta rešuje planet in s pariškim ter drugimi sporazumi preprečuje globalno segrevanje ter gradi prihodnost na razogličenju, Moralesova vlada maha s podatkom, da je pod Salar de Uyuni približno polovica vseh svetovnih zalog litija. Neizkoriščenih.
Bolivija pravzaprav skupaj z Argentino in Čilom sestavlja tako imenovani zlati litijski trikotnik, saj je v teh državah približno 70 odstotkov vseh svetovnih zalog litija. Čile, kjer naj bi bilo, sodeč po raziskavi US Geological Survey, 7,5 milijona ton litija, in Argentina, kjer naj bi bilo okrog 6,5 milijona ton litija, sta medtem (za Avstralijo) že danes na vrhu lestvice svetovnih proizvajalk litija. Večino ga prodata azijskim trgom. Danes že izkoriščane zaloge litija (tudi) na Kitajskem in v Združenih državah Amerike naj bi po nekaterih napovedih, upoštevajoč predvideno skokovito povečanje rabe te surovine, pošle do leta 2023.
»Tukaj bi ga lahko kopali sto let. Ampak Morales Američanov ne pusti zraven,« vso zadevo v Salar de Uyuni poenostavi voznik, kuhar, samooklicani poliglot, improvizator in organizator, bolivijski turistični delavec, skratka, Jose de la Barra, po domače Jimmy. Preživlja se z vodenjem turistov skozi veličine Salar de Uyuni. Star je dvaindvajset let. Sto let ni namišljena ocena, prihaja od samega predsednika države Eva Moralesa.
Jimmy do potencialov litija pod površjem nima posebnega odnosa. Njegova edina bojazen je, da bi morebitno izkoriščanje surovine škodovalo njegovim interesom v turizmu. Da bi s cestami in bazeni uničilo to čudovito naravno stvaritev, je pripovedoval na eni izmed svojih neštetih voženj skozi neskončno puščavo. Od litija sam tako ali tako ne bo imel nič. Vsakršno utopično razmišljanje v tej smeri je, tako kot njegovi sovaščani in prebivalci drugih vasi ob Salar de Uyuni, že zdavnaj opustil.
Ob svojem delu na terenu Jimmy sicer vsak dan videva kovinske konstrukcije napredne tehnologije, evaporacijske bazene z vodo, vidi, da se v Salar de Uyuni nekaj dogaja, a o vsem skupaj pravzaprav ne ve veliko. »Vemo, da potekajo izkopavanja litija, a to je tudi vse. Morales še vedno zagotavlja, da bo imela ključno pravico do izkopavanja državna kooperativa Comibol,« povzame Jimmy informacije, ki vendarle pridejo do njega.
Kolikšna je cena narave?
Ena izmed predvolilnih obljub Eva Moralesa pred njegovo drugo izvolitvijo (od skupno treh) leta 2009 je bil razvoj industrije za pridelavo in predelavo litija. V projekt naj bi do leta 2019 vložili skoraj milijardo dolarjev. Morales je povedal, da si ne želijo zgolj izvažati surovine, temveč da želijo izvažati sekundarne produkte. Pri tem pa zaradi lastnega tehnološkega manka potrebujejo »partnerje, ne lastnikov«, je dejal.
Po nekaterih podatkih je Moralesova vlada doslej v raziskave in pridobivanje litija prek Comibola vložila petino načrtovanega zneska. Državna družba na obrobju puščave črpa slanico, ki nato nekaj mesecev izhlapeva v velikih evaporacijskih bazenih. Usedlino prečistijo in iz nje pridobivajo surovi litijev karbonat (in kalijev klorid). Surovini pridobiva državni Comibol, a ju za zdaj zaradi že omenjene zastarele infrastrukture ne predeluje v, denimo, baterijske katode. Lani je Comibol simbolično prodal prvih 10 ton surovega litijevega karbonata Kitajski za približno 70.000 dolarjev. Do leta 2021 pa naj bi bolivijska državna družba vendarle izvozila 5000 litijevih katod in 10.000 ton litijevega karbonata.
Medtem je kanadska korporacija Tesla že javno izrazila interes za gradnjo litijeve baterijske tovarne v Uyuni. Njihov paradni konj, Tesla Model S, namreč prav tako uporablja izjemno lahke in vzdržljive litijeve ionske baterije. Tudi več kitajskih in korejskih korporacij se intenzivno zanima za koncesijo oziroma pravico do izkoriščanja bolivijskega litija, a Morales vsaj na videz še drži svoje predvolilne obljube. Pomalem pa vendarle popušča tudi kapitalističnim interesom. Comibol je že pred dvema letoma podpisal partnersko pogodbo z nemško družbo K-Utec AG Salt Technologies za nadaljevanje omenjenega Moralesovega pilotnega milijardnega projekta za izkoriščanje litija.
»Ponosno lahko povem, da smo naredili pomemben korak pri industrializaciji litija. Investicijo smo izpeljali z našim denarjem. Nihče ne bo partner. Mi bomo lastniki,« je ob slavnostnem podpisu pogodbe z nemško družbo poudarjal predsednik. Njegova vlada naj bi v projekt po lastnih navedbah vložila štiri milijone evrov, družba K-Utec pa bi bila s tehnološko podporo nekakšen podizvajalec.
Natančno pogodbeno razmerje med podpisnicama sicer ni javno znano, je pa nemški K-Utec dejal, da bodo »sodelovali pri gradnji 4,5 milijona dolarjev vredne litijske tovarne v puščavi, ki bo končana do leta 2018 in bo smela proizvesti približno 30.000 ton litija na leto, pod kontrolo bolivijske vlade«. Podobno nejasno je tudi razmerje med Comibolom in kitajsko družbo Linyi Dake Trade, ki ima v Salarju pilotno baterijsko tovarno.
Morales si od pilotnih projektov obeta visok finančni donos in – splošnemu verovanju prebivalcev navkljub – tisoče zaposlitev za bolivijske delavce, rudarje in inženirje, ki naj bi jih z nemških partnerjem prej tudi primerno izobrazili. »Bolivija bo določala cene litija za ves svet!« je predsednik suvereno napovedal natanko pred letom dni.
Raje vzdržno kot ambiciozno
Takšno razmišljanje na neki način vodi v nacionalizacijo ključne naravne surovine, opozarja Gonzalo Caprirolo, Bolivijec, ki že leta živi v Ljubljani. To se je v zgodovini obubožane države že večkrat zgodilo; opomin in spomin na zadnje izčrpanje srebra iz nekdaj največjega rudnika srebra na svetu je preluknjana gora Cerro Rico. »Bolivija je bila odvisna od naravnih surovin, ko pa so se te popolnoma izčrpale in izvozile, ji ni ostalo nič,« razlaga Caprirolo. Priznava, da noben predsednik ali politik ni naredil več za dobrobit države kot Evo Morales, a je nesporno tudi to, da je prav slednji zaradi svoje neomajne ideološke usmerjenosti državi hkrati povzročil enormne stroške. Vzdržnost državnega proračuna ostaja problematična predvsem zaradi njegove ideologije.
»Prav zaradi vsega tega ni ključno vprašanje, kako bi Bolivija lahko izkoristila litij, temveč kako bi lahko povečala njegovo dodano vrednost,« poudarja. Glede tega so Moralesove ambicije hvalevredne, a Caprirolo vendarle ostaja skeptičen. »Tisoče zaposlitev in visok donos sta všečni ideji, a populistični in utopični. Kajti ne zgolj visoka tehnologija, Boliviji manjka tudi know-how, znanje. Pri tem bi država nujno potrebovala partnerje.« Izobrazbena struktura v državi je nizka, zato bi bilo morda smotrno prihodke od litija vlagati v morebitne štipendijske sklade in si prizadevati za dvig splošne izobrazbene ravni prebivalstva. »Projekte izpeljati raje vzdržno kot ambiciozno – to je ključno pri procesu industrializacije litija v državi, kot je Bolivija,« poudarja Caprirolo.
»Do leta 2025 bomo s pomočjo litija izkoreninili ekstremno revščino v državi,« neumorno zatrjuje predsednik ene zadnjih socialističnih utrdb na svetu – ki pa se s to vseprisotno revščino deklarativno spopada že zadnjih dvanajst let, odkar je na oblasti.
