Voditelji stare celine vse pogosteje pogledujejo v supervolilno leto 2027, ki bo prineslo spremembe v nekaterih največjih članicah Evropske unije. V Bruslju zdaj denimo hitijo s pripravo sedemletnega proračuna, čeprav je čas še do konca prihodnjega leta. Uradno nočejo, da postane predmet predvolilnih bojev v velikih članicah, enako verjetno pa je, da se zavedajo izzivov, ki jih lahko prinesejo nekateri novi oblastniki, zlasti v Franciji. Tudi politika do Rusije in Ukrajine lahko dočaka poskuse korekcije smeri, četudi nekatere pretekle menjave na čelu držav članic kažejo, da so povolilna stališča lahko precej drugačna od predvolilnih.
Volitve bodo potekale v štirih od petih najštevilnejših članic EU in najmanj v eni – Franciji – je menjava na čelu države neizogibna. Precej verjetna je v Španiji, mogoča pa tudi v Italiji in na Poljskem. Zdaj prihaja menjava še v Združeno kraljestvo, drugo najštevilnejšo državo stare celine, če ne štejemo Rusije. Na oblasti pa ostajajo laburisti.
Slovo voditelja z najdaljšim stažem
V Franciji se bo po desetih letih od položaja poslovil nepriljubljeni Emmanuel Macron, ki ne sme več kandidirati. O njem je imelo v majski anketi YouGov negativno mnenje 72 odstotkov vprašanih. Kljub samo 48 letom je veteran evropskega političnega prostora in voditelj z najdaljšim stažem v največjih članicah EU. Zaradi teže Francije, njene vloge v Evropski uniji, v evropski trojki oziroma peterki za Ukrajino, skupini G7 in tako naprej bo njegov odhod neizogibno prinesel spremembe, tudi če ga slučajno nasledi njegov nekdanji relativno sredinski premier Edouard Philippe.
Toda ankete napovedujejo zmago skrajno desnemu Nacionalnemu zboru Marine Le Pen. Ali bo smela kandidirati ali zaradi obsodbe za zlorabo evropskih sredstev ne, bo znano čez deset dni. Če ne bo smela, je tu njen namestnik Jordan Bardella, ki se mu prav tako obeta zmaga in napoveduje obračun z mnogimi evropskimi politikami, od migracijske do gospodarske, in sicer z besedami, da bodo »spremenili vse, ne da bi kar koli uničili«.
Melonijeva po novo zmago
Obstajajo sicer razmisleki, da bo šel Bardella ali Le Penova morda po poti italijanske premierke Giorgie Meloni. Njena zmaga leta 2022 je vnašala negotovost v evropske strukture, a je voditeljica Bratov Italije umirila retoriko, podprla Ukrajino in se lepo ujela v sklepanje kupčij z Brusljem. Tudi njo prihodnje leto čakajo volitve. Za zdaj kaže, da si lahko njena desna koalicija obeta novo zmago. Melonijevo je nekoliko politično oslabil marčevski neuspeli referendum o sodni reformi, nato pa je morda preračunljivo sledil odmeven odmik od ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je med Italijani zelo nepriljubljen. Ankete ji trenutno kažejo 28-odstotno podporo, kar je nekaj več kot pred štirimi leti, glavni opozicijski demokratski stranki pa 22-odstotno.
Verjetna sprememba v Španiji
Španski premier Pedro Sanchez je na oblasti skoraj tako dolgo kot Macron, od leta 2018, je pa tudi najresnejši kandidat za to, da bo šel po poti Macrona. Le da ne zato, ker ne bi smel spet kandidirati, ampak ker se mu obeta poraz. Škandali v zvezi s korupcijo so ga zamajali, v četrtek so v spodnjem parlamentu s 177 glasovi proti 171 sprejeli neobvezujočo resolucijo s pozivom k odstopu ali razpisu predčasnih volitev. Rezultat dokazuje, da nima parlamentarne večine, kar pa v Španiji ne pomeni padca vlade. Ta se lahko zgodi samo, če premier sam zahteva glasovanje o zaupnici in je ne dobi (tega Sanchez noče storiti) ali pa opozicija zahteva glasovanje o nezaupnici. Vendar mora imeti v tem primeru svojega kandidata, ki takoj prevzame oblast. Ker pa opozicija ni enotna, ta scenarij odpade. Sanchez sicer velja za mojstra političnega preživetja in do volitev verjetno poleti 2027 ima čas, da to spet dokaže. Trenutno pa v anketah vodi desna Ljudska stranka, Sanchezovi socialisti so drugi, tretji pa skrajno desni Vox. Ostali so daleč zadaj.
Še ena pirova zmaga na Poljskem?
Prihodnje leto bodo tudi volitve na Poljskem, po številu prebivalcev peti največji članici EU. Premier Donald Tusk lahko za razliko od volitev leta 2023 upa na novo volilno zmago, ki mu jo napovedujejo ankete, a zna biti pirova zaradi slabše podpore koalicijskim partnericam. To bi bil obrnjen scenarij od zadnjih volitev, ko je zmagala tedaj vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS), pa ni mogla več sestaviti parlamentarne večine. PiS bi se prihodnje leto lahko vrnila na oblast v koaliciji z dvema skrajno desnima strankama, kar bi bil dodaten glavobol za tiste v Bruslju, ki so si oddahnili po letošnjem odhodu Viktorja Orbana.
Edina od petih najštevilnejših članic EU, kjer prihodnje leto ne bo volitev, je Nemčija. Naslednje bodo leta 2029, kar daje kanclerju Friedrichu Merzu na razpolago veliko časa, da se izkoplje iz težav in zelo nizke podpore, ki ga slabi tudi navzven, in to v času verjetnih premikov na stari celini.
