Po Neprijetni resnici Ala Gora, nekdanjega ameriškega predsedniškega kandidata, se obeta še ena ura poduka o tem, kako strašno okrutni in neizprosni smo do planeta Zemlja. Gore je ostal pri strogo znanstveno-dokumentarni naraciji, britanska režiserka in scenaristka Franny Armstrong pa se je razkrajanja planeta zaradi človeške malomarnosti in okrutnosti lotila na napol igrani in napol dokumentarni način. Vse skupaj pa v filmu Doba neumnosti dobi še prvine znanstvene fantastike.
Samomor človeštva
Franny Armstrong si je v primerjavi z Gorom zastavila nekoliko bolj emocionalno obarvano zgodbo. Ni tako faktična in znanstveno "neoporečna". Apokaliptična pripoved je postavljena v prihodnost, v leto 2055. Posledice klimatske krize so strašne. Osrednji pripovedovalec zgodbe je britanski igralec Pete Postlethwaite, ki igra nekakšnega novodobnega arhivista, človeka, ki sedi pred ogromnim računalniškim zaslonom (spomnite se filma Minority Report s Tomom Cruiseom, kjer se pojavi futuristično "poigravanje" z računalniškim zaslonom in podatki, ki so na disku). Pete ves čas zre v kristalno kroglo, ki nas vrača nazaj v zgodnja leta 21. stoletja, ko je zemeljsko prebivalstvo začelo z vratolomnim klimatskim samomorom. Samotni arhivist človeški rasi ne nameni prav veliko naklonjenih besed. Z gumbom "rewind" nas Pete sooča s trenutki v preteklosti (pravzaprav gledalčevi sedanjosti), ko se je bilo verjetno še mogoče izogniti destruktivnemu propadu Zemlje in njenih prebivalcev. Film zelo nazorno uporabi animacijo. Vidimo potopljen London, goreč Sydney, nekdanja rodovitna polja in bohotne gozdove, ki so spremenjeni v puščavske ravnine. Topla greda nas bo pokopala. Peteovo vprašanje je preprosto - zakaj nismo uničenja preprečili takrat, ko bi ga še lahko - torej ZDAJ! Živimo v času, v katerem bi bilo še mogoče precej uspešno obvladati učinke tople grede, a še vedno ostajamo gluhi in slepi. Ne Katrina, ne obupni cunamiji in potresi nas ne zbudijo iz pasivnosti, ki vodi v nedvoumno tragičen konec.
Res prepozno?
Čeprav Doba neumnosti na prvi pogled morda ni tako strokovno pikolovska kot Neprijetna resnica, pa se zdi v svoji futuristično-apokaliptični drži še celo bolj neizprosna. Arhivar Pete nam s svojimi sarkastičnimi pripombami pravzaprav dopoveduje, da smo čas (od)rešitve morda celo prespali. Potrošništvo in kapitalizem sta morda že tako globoko zakoreninjena v nas, da se ne obeta prav nikakršno razodetje več, ki bi utegnilo pripeljati do preobrata v zavedanju o tem, kako lahko Zemlji in s tem sebi pomagamo. Film Franny Armstrong nas seznani z množico strokovnjakov in tudi laikov, ki podajajo svoja mnenja o stanju planeta in prihodnosti, v katero neizbežno drvimo. Vedno in povsod so v ozadju denar, nafta - ali povedano drugače - človeška nenasitnost in želja po zaslužku. Humanitarnost in altruistična drža sta stvar preteklosti, pozabljena in staromodna "dodatka", ki jih nihče več ne želi vključiti v svoje življenje. Ljudje so postali razčlovečeni, roboti, ki se zanimajo zgolj za materialne dobrine. Vprašanji, ki si ju Arhivar na koncu filma zastavi, sta tako zelo na mestu: "Zakaj si nismo pomagali in se rešili? Ali morda nismo ukrepali zato, ker nismo bili prepričani v to, da si rešitev sploh zaslužimo?" Zelo pomenljivo spraševanje, ki vendar kaže na zavedanje problematike, ki nas pelje v opustošenje. Režiserkin pristop je poučen, premišljen in nevsiljiv, a vseeno provokativen, saj to nenazadnje pritiče tematiki. Nikakor ni tog in dolgovezen. Skupaj z ne najbolj svetlim sporočilom vendar nosi tudi elemente, ki gledalcu na trenutke na obraz pričarajo smeh. Pete Postlethwaite je v vlogi "poslednjega preživelega" prepričljiv, dovolj odmaknjen od sveta, ki ga opisuje, da lahko vzpostavi objektivno držo, še vedno pa toliko čustveno navezan nanj, da njegovi razmisleki ne izzvenijo prazno, prisiljeno in "umetno". Prevladujoči izraz na Peteovem obrazu je izraz zaskrbljenega začudenja: kako to, da so bili ljudje, vedoč kakšne posledice bodo njihova dejanja imela za svet, tako neumni, tako brezbrižni, tako sebični? To je svarilo nam vsem. Filmska poanta je glasna. Upajmo, da jo sliši čim večje število ljudi.
