Sébastien Lecornu, ki od septembra vodi manjšinsko vlado, je dosegel prvi večji uspeh, ko je v torek skupščina z 247 glasovi za potrdila proračun socialne države; 234 jih je bilo proti in 93 vzdržanih. Za je glasovala predvsem vladna sredina in velika večina od 69 socialističnih poslancev, vzdržali sta se predvsem dve vladni desni stranki, proti pa sta bili skrajna desnica in radikalna levica, ki zdaj socialiste zmerja z izdajalci.
Sicer mora zdaj predlog proračuna socialne države preučiti še senat, prihodnji teden bo ponovno glasovanje v skupščini, potem pa še glasovanje o celotnem proračunu, za katerega bo Lecornu težje dobil podporo.
Je premier preprečil zaostrovanje krize?
Vsekakor mu je zdaj uspelo tisto, česar niso bili sposobni predhodniki od leta 2022. Vsi štirje prejšnji premierji, ki so prav tako vodili manjšinske vlade, so namreč proračune socialne države – sicer v skladu z ustavo – sprejeli z odlokom, torej ni bilo glasovanja v skupščini. Je pa zadnja dva, Michela Barnierja, ki je vodil vlado le od septembra do decembra 2024, in Françoisa Bayrouja, ki ga je nasledil do septembra 2025, hitro odstavila nezaupnica poslancev. Barnier se je neuspešno potegoval za podporo skrajne desnice, podobno na koncu Bayrou, ki pa se je najprej pogajal s socialisti, ne da bi jim bil pripravljen zares popuščati.
Devetintridesetletni Lecornu, ki je bil nekoč v desničarski stranki Republikancev, je zdaj dokazal, da njegovo veliko popuščanje socialistom in prepuščanje mnogih odločitev skupščinski razpravi prinašata rezultate. Zdaj lahko upa, da je preprečil zaostrovanje politične krize, potem ko je septembra postal že peti premier v dveh letih.
Padec vlade bi dvignil obresti
Pri pogajanju s socialisti mu je predsednik Emmanuel Macron bolj kot pred tem Barnierju in Bayrouju dal proste roke. Sicer po porazu vladne desne sredine na parlamentarnih volitvah poleti 2024 Macron usmerja le še zunanjo in obrambno politiko. Ne le za Macrona, za ves vladni tabor, vključno z Lecornujem, je bilo zelo neprijetno in boleče, ko je bilo treba zaradi povezovanja s socialisti privoliti v ustavitev pokojninske reforme iz leta 2023, po kateri bi se do leta 2030 postopoma zvišala starost upokojevanja za polno delovno dobo z 62 na 64 let. V teh osmih letih vladanja Macrona in desne sredine gre namreč za njun edini pomemben dosežek, pa še ta reforma je bila sprejeta na nedemokratičen način z vladnim odlokom in ob množičnih protestih.
Lecornu jo je torej žrtvoval. Hudo zaostrovanje politične krize v primeru padca še te vlade, kar bi z zelo verjetnimi novimi predčasnimi volitvami na oblast pripeljalo nesposobno skrajno desnico, bi namreč veliko bolj kot sedanja ustavitev pokojninske reforme nevarno dvignilo obresti za zelo visok francoski javni dolg. Nevarno zato, ker je Francija tudi v hudi javnofinančni krizi, saj ima že tri leta zapored proračunski primanjkljaj večji od 5 odstotkov BDP, za evrske države je dovoljen največ 3-odstoten.
Vladni tabor se želi izogniti poglobitve krize
Zaradi omenjene krize javnih financ mnogi na desnici menijo, da je Lecornu plačal previsoko ceno za ta svoj uspeh v skupščini. Med drugim se je, da bi odvrnil Zelene od glasovanja proti, odpovedal povečanju prispevka pri obisku zdravnika in nakupu zdravil, kar je za nekaj milijard povečalo proračunski primanjkljaj. Ta bo sicer manjši kot lani, a še vedno prevelik. V vladnem taboru so nezadovoljni, a večina jih je v torek glasovala za, ker se hočejo izogniti poglobitvi politične krize.
