Bližnjevzhodna regija še naprej trepeta pred morebitno širitvijo konflikta v Iranu, sploh v primeru poskusa kopenske ofenzive iranskih kurdskih skupin, ki so nameščene v Iraku ob meji med državama. Takšen morebitni načrt Američanov in Izraelcev s kurdskimi silami, ki so jih v preteklih desetletjih že uporabili za zasledovanje svojih ciljev, je močno povečal napetosti v Teheranu. Režim hoče preprečiti začetek ofenzive, ki bi iranskim varnostnim silam dodal še eno fronto, to pa počne s številnimi napadi na mednarodno vojaško oporišče v Erbilu, na položaje kurdskih milic v Iraku in tudi na položaje kurdskih milic na severozahodu Irana.
Vzdolž približno 1500 kilometrov dolge meje med Iranom in Irakom naj bi bilo nameščenih že na tisoče kurdskih borcev, a se njihove iranske milice niso odločile za čezmejni napad. Premier vlade polavtonomnega iraškega Kurdistana Mohamed Šia Al Sudani se je odločno izrekel proti temu, da bi njihovo ozemlje uporabili za odskočno desko napada na Iran. Ob vsesplošni destabilizaciji bi to lahko ogrozilo tudi naftovod čez njihovo ozemlje do turškega pristanišča Čejhan. Prav ta bo sedaj postal zasilna bilka iraških oblasti za to, da ob skorajda povsem zaprti Hormuški ožini vsaj del svojega črnega zlata spravi na svetovne trge. Dnevno naj bi čezenj steklo okoli 100.000 sodčkov surove nafte, kar pa ne bo brezplačno. Kurdske oblasti namreč poberejo pristojbino, saj so naftovod zgradili z lastnimi stroški, da bi imeli vir prihodkov od nafte, potem ko v obdobju zaostrenih odnosov s centralno vlado v Bagdadu med leti 2014 in 2018 niso dobivali državnih sredstev.
Ostra svarila Turčije
Tudi Turčija ima velik interes za to, da iranski Kurdi ne bi posredovali. Ocenjuje, da bi lahko posledično prišlo do državljanske vojne v Iranu, to pa bi destabiliziralo vso regijo. Resno oboroževanje Kurdov – kar naj bi že počela ameriška obveščevalna agencija CIA in izraelski Mosad – bi še posebej razburilo Turčijo, ki je že več kot leto dni sredi mirovnega procesa s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki se je razpustila, njeni borci pa so se začeli razoroževati. Morebitno ukrepanje kurdskih milic v Iranu in poskusi vzpostavljanja lastne avtonomije bi tako nedvomno spet sprožili čezmejno posredovanje Turčije, podobno kot je storila proti kurdskim skupinam YPG v Siriji in tudi v Iraku, ko so se v gorovje Kandil zatekli borci PKK.
»Sprejemamo potrebne varnostne ukrepe proti krvavim scenarijem, ki jih poskušajo uprizoriti v naši regiji, zlasti verskim sporom. Zagovarjamo mir in tišino, ki naj prevladujeta v vsakem kotičku naše regije,« je pred netenjem sektaških napetosti svaril turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Njegov koalicijski partner, nacionalist Devlet Bahçeli iz strank MHP, sicer eden od pobudnikov mirovnega procesa s priprtim kurdskim voditeljem Abdulahom Öcalanom, je praktično neposredno nagovoril Kurde, naj ne sodelujejo v vojni proti Iranu. Govoril je z netipično prijaznim besediščem nacionalističnega politika: »Tisti, ki poskušajo naše kurdske brate poslati na bojišče, tisti, ki načrtujejo razpad Irana od znotraj – Kurdi ne bodo in ne smejo postati najemniki za nobenega od njih. Naši kurdski bratje niso za prodajo, niso za najem in niso plačani morilci.«
Brez navdušenja v Siriji
Svarila prihajajo tudi iz Sirije, kjer je šele prejšnji mesec potihnil hitro vzplamtel konflikt med prokurdskimi silami SDF in sirsko vojsko zaradi različnih pogledov na vključevanje kurdskih borcev v redni sestav sirske vojske. V počasi izginjajočih kurdskih enotah SDF svarijo brate Kurde v Iranu, naj ne zaupajo Američanom. Sami so namreč okusili, kako so jih po dolgoletnem požrtvovalnem boju proti Islamski državi ZDA pustile na cedilu, ko so se morali braniti pred sirsko vojsko predsednika Ahmeda Al Šare. Na koncu so morali pristati na integracijo v sirsko vojsko, kjer so bodo sicer dobili svoje bataljone, toda v glavnem bo njihova samoupravna poldržavna tvorba Rožava na severu Sirije izginila.
Tudi kurdske politične sile v Siriji svarijo kurdske skupine v Iranu. Po oceni Ahmeda Barakata, vodje Kurdske progresivne demokratične stranke v Siriji, bi morali iranski Kurdi biti zelo previdni, saj da ameriško vabljenje, naj bodo vodilna kopenska sila v spopadu z iranskim režimom, trenutno ni v njihovem najboljšem interesu.