Skoraj sto let zatem, ko so po prvi svetovni vojni potekala nova risanja mej na Bližnjem vzhodu in se kurdski upi o državnosti niso uresničili, bo jutri vsaj za Kurde v Iraku nastopil zgodovinski dan. Na referendumu, ki mu močno nasprotujejo centralna vlada v Bagdadu ter vse sosede provinc iraškega Kurdistana (Turčija, Sirija in Iran), bodo volilci iraških provinc odločali o tem, ali si želijo svojo državo.
Referendumu zaradi strahov okrepitve državnostih teženj Kurdov ne nasprotujejo zgolj sosede iraških Kurdov, tudi nobena arabska država doslej ni izrekla podpore referendumu. Nasprotujejo mu tudi ZDA, sicer zaveznice Kurdov v boju proti Sadamu Huseinu in zdaj proti Islamski državi. Niti Evropska unija in Združeni narodi nad spreminjanjem teritorialne integritete Iraka niso navdušeni. Novo risanje mej na Bližnjem vzhodu nima veliko odkritih podpornikov, razen izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja.
Po referendumu novi pogovori?
Čeprav so Kurdi v Iraku močno razdeljeni med dvema vladajočima družinskima klanoma Barzanijev in Talabanijev, želja za izpolnitev kurdskega nacionalizma – lastna državnost – med prebivalstvom ni vprašljiva. Se pa sprašujejo (demonstracije proti referendumu na vzhodu Iraka so potekale tudi danes), ali je zdaj pravi čas za izvedbo referenduma. Obstajajo namreč pomisleki, da se predsednik Masud Barzani referenduma zdaj loteva zgolj zaradi ohranitve oblasti. Čeprav mu je parlament že podaljšal mandat, namreč ne more več kandidirati za predsednika regionalne vlade.
Veliko vprašanje je, kaj se bo zaradi turških in iraških groženj po vojaškem posredovanju ter potencialni destabilizaciji širše regije dogajalo po referendumu. Obstajajo tri možnosti. Avtonomna kurdska vlada iz Erbila bi izid referenduma – ta je nezavezujoč – lahko izkoristila za nadaljnja pogajanja z Bagdadom o ureditvi odprtih vprašanj. Iraška vlada že več let Kurdistanu ne izplačuje njihovega dela prihodkov iz iraškega proračuna, Kurdi pa s centralno vlado ne delijo svojih prihodkov od prodaje nafte.
Odprto je tudi vprašanje statusa območij, ki so jih od začetka ofenzive na Islamsko državo v letu 2014 zasedli pešmerge. Iraški Kurdistan je z nadzorom etnično mešanih območij (na njih živijo Kurdi, Arabci, Turkmenci in Jazidi) južno od svojih provinc razširil svoj vpliv. Prav ta območja, kjer se je v času Huseina izvajala arabizacija prebivalstva, pa naj bi po referendumu verjetno tudi prešla pod novo državo, če bo ta dejansko ustanovljena. Največ napetosti se pričakuje glede statusa z nafto bogatega mesta Kirkuk.
Nov vojaški spopad ni izključen
Kdaj bi po referendumu lahko razglasili neodvisnost, kar je druga možnost po glasovanju, za zdaj ni jasno. Čeprav so se v preteklih dneh vrstili pritiski svetovnih voditeljev na Barzanija za prestavitev referenduma, je ta zatrdil, da z njim ne misli več odlašati. Kljub temu je posebna delegacija kurdske regionalne vlade na predvečer referenduma odpotovala v Bagdad. Na srečanjih s tamkajšnjim političnim vrhom je zatrdila, da je Erbil pripravljen nadaljevati pogovore s centralnimi oblastmi po referendumu. A ostaja vprašanje, o čem se nameravajo pogovarjati: o ureditvi statusa znotraj Iraka ali o poskusu določitve mej nove države.
Tretja poreferendumska možnost je izbruh novih spopadov Iraku, če se meje Kurdistana ne bi določile v dogovoru z Bagdadom. Tudi vojaško posredovanje proti novi državi ni izključeno. Turčija je vladi v Erbilu že zagrozila s političnimi, gospodarskimi in varnostnimi posledicami morebitne razglasitve neodvisnosti. Tik pred referendum sta turška in iranska vojska ob meji z Irakom začeli obsežne vojaške vaje.
