Predsednik Burkina Fasa Roch Marc Christian Kabore je na srečanju dejal, da nevarnost prestopa meje. Nobena država ni varna. Eskaliranje nasilja vodi v nepredstavljivo humanitarno krizo. Predsednik Slonokoščene obale Alassane Ouattara je poudaril, da mirovna sila MINISUMA, ki je od leta 2013 nastanjena v Maliju, ter G5, ki združuje 5000 vojakov iz petih afriških držav, nista dovolj. Predstavniki ECOWAS-a nameravajo pozvati Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad (IMF), da investicije v varnost ne razumeta kot strošek. Varnosti načrt, vreden milijardo ameriških dolarjev, naj bi se uresničil v obdobju 2020–2024.
Očitno je, da vojaška rešitev ni edini odgovor na džihadistično grožnjo. Ob vsakem novem terorističnem napadu se zastavi vprašanje učinkovitejše državne varnosti, ki je v primerjavi z gverilci, ki so zmožni hitrih akcij in premikov po puščavskem terenu, pri čemer so opremljeni z vrhunsko opremo, v neenakovrednem položaju. Zanimivo pa je tudi, da so nekatere države v regiji, med njimi Burkina Faso, od koder zadnje čase prihajajo novice o skoraj dnevnih napadih, veljale za varne pred terorizmom – dokler se ni januarja 2016 v glavnem mestu Ouagadougouju zgodil prvi teroristični napad.
Posledice padca Gadafijevega režima
Da je šlo za relativen mir, nam lahko pokaže spomin, ki sega v leto 2008. V mestu Bobo Dioulasso na jugozahodu Burkina Fasa je stal kip nekdanjega predsednika Blaisa Compaoreja in libijskega predsednika Muammarja Gadafija. Diktatorja z združenimi močmi dvigujeta baklo miru. Tedaj se je diktatorski režim Blaisa Compaoreja po umoru raziskovalnega novinarja Norberta Zonga leta 1998 prvič zares zamajal. Protestniki so frustracije izživeli nad kipom dveh diktatorjev, ki sta vsak po svoje zagotavljala stabilnost v svojih ter tudi sosednjih državah.
Padec Gadafijevega režima je imel za Libijo in Mali katastrofalne posledice. Novonastalo situacijo so izkoristile militantne skupine. Tuaregi, rekrutirani v Islamsko legijo, panafriško vojaško silo, ustanovljeno leta 1972, ki je bila mišljena kot (Gadafijevo) orodje za uresničitev Velike islamske države Sahela, so iz skladišč v Tripoliju in Ajdabiji pobrali orožje in se odpravili na jugozahod. Že januarja 2012 so se v Maliju začele vojaške operacije. Do marca 2012 so Tuaregi osvojili mesta Kidal, Gao, Timbuktu, 26. aprila 2012 pa je Gibanje za osvoboditev Azawada razglasilo novo neodvisno državo Azawad.
Situacija se je od tedaj razširila in zajela območja onkraj malijskih meja. Če so pred dvema letoma odgovornost za napade prevzemale skupine, kot so Al Kaida v islamskem Magrebu (AQIM), Gibanje za edinost in džihad v Zahodni Afriki (MUJAO) ter tuareška islamistična skupina Ansar Dine, katerih vodje imajo različne zahteve, pa vendarle je njihov cilj islamska država, je danes mreža napadalcev široko razpletena in bolj kot na skupni ideologiji deluje na načelu plačila. Le ob napadih z večjim številom žrtev, ki pritegnejo pozornost mednarodne javnosti, odgovornost prevzamejo globalne zveze – Islamska država Iraka in Levanta (ISIL).
Razlogi, zakaj se ekstremizem v regiji tako hitro širi, so različni. Nemiri v Maliju so bili gotovo ključni. Toda s tem ima opraviti tudi lokalni dinamizem sosednjih držav. Pojav islamistične skupine Ansaroul, katere vodja Malam Dick je prevzel odgovornost za napade na severu Burkina Fasa, gre razumeti v luči odstavitve Blaisa Compaoreja leta 2014. Tudi ko je Iyad Ag Ghaly, vodja džihadistične skupine v Maliju, v intervjuju v Al Kaidinem časopisu Al-Masar oznanil, da je Burkina Faso njihova tarča, je postalo jasno, da gre za več kot zgolj »interesno« območje zaradi geografske lege. Iyad Ag Ghaly je do leta 2012, pod zaščito tedanjega predsednika, živel v Ouagadougouju.
Če pustimo ob strani vprašanje različnih separatističnih skupin, ki lokalnim vladam postavljajo različne zahteve in ki niso vse povezane s Tuaregi ter še manj islamom, je dejstvo, da je pojav različnih militantnih skupin v Sahelu politični problem. Kot protipol navajajo primer sosednjega Nigra. Tam Tuaregi, vsaj od leta 2008, niso v odprtem boju. Prvi razlog za to je, da so Tuaregi v Nigru razpršeni po severu, zahodu in jugu države, zaradi česar je regionalno organizacijo upora težje izvesti. Drugi razlog: desetletje marginalizirana etnična skupina je bila aktivneje in uspešneje vključena v vlado in upravljanje, kar ji daje večje upanje, da bodo njene politične, gospodarske in družbene zahteve obravnavane.
Težnje po večji avtonomiji posamičnih etničnih skupin še dodatno zapletajo gospodarski interesi. Marie Roger Biloa, urednica revije Africa International, pri tem poudarja neavtonomnost afriških voditeljev. Po njenem mnenju se francoska vojaška intervencija v Maliju v obliki 4000 vojakov ne dogaja zaradi varnosti Malija, pač pa zaradi varnosti Francozov v Maliju. Če bi bila Francija zainteresirana za odpravo džihadizma v regiji, in ne za zagotavljanje stalnega dostopa do rudnikov urana v sosednjem severnem Nigru in do prihodnjih najdišč urana ter po zadnjih ocenah celo do nafte v severnem Maliju, bi pozornost namenila tudi Boko Haramu v Nigeriji.
Zaradi neuspešnosti varnostnih sil se pojavljajo tendence po drugačnih oblikah obrambe. Pierre Ouedraogo, nekdanji vodja komiteja za obrambo revolucije, je za Francoski mednarodni radio povzel misel Thomasa Sankare, ki je svoj čas zavrnil sodelovanje z Islamsko legijo. Tedaj je vladalo prepričanje, da državi, kot je Burkina Faso, ne primanjkuje mož, pač pa le opreme. Na nedavni konferenci o mobilizaciji lokalnih prebivalcev za boj proti terorizmu, ki je potekala v Ouagadougouju, je bilo slišati ideje, da bi morala vladna pobuda civilistom najprej razložiti naravo sovražnika in vzpostaviti progresivno shemo boja, ki bi se izvajala na celotnem nacionalnem ozemlju.
Nevarne podnebne spremembe
Na pomisleke, da bi lokalne vojaške enote utegnile situacijo izkoristiti za reševanje lokalnih konfliktov, je Ouedraogo odgovoril, da bi ob že obstoječih lokalnih varnostnih enotah lahko rekrutirali tudi nekdanje sodelavce revolucionarnega gibanja. »To je del naših izkušenj, saj je Sankara pripravil Burkina Faso, da se sooči s tovrstnimi napadi, ki so jih kasneje začeli izvajati reakcionarni gverilci.« Ti so ukinili revolucijo v osemdesetih letih in se ob prevzemu oblasti razglasili za mirovne posrednike, čeprav so trgovali z džihadisti. Na to je opozoril tudi burkinofaški predsednik Kabore, ki je večkrat javno omenil »povezave« in »dogovore« predhodnika Blaisa Compaoreja z džihadisti.
Tudi če sta nam všeč ideja o samoorganizacijskih pobudah posamičnih držav in zavračanje rešitev »od zunaj«, ki ne upoštevajo lokalnih izkušenj, je smiselno priznati, da je za stabilizacijo sahelske regije treba pogledati tudi onstran terorizma in vojaških protiterorističnih odzivov. Ter izpostaviti vsaj tri družbene in gospodarske dejavnike. Najprej podnebne spremembe in dostop do vode. Nato ustvarjanje izvedljivih alternativ donosnemu tihotapljenju (vključno z drogami, bencinom, cigareti in ukradenimi avtomobili). In potem še migracije delavcev iz tropskega in sahelskega dela Afrike v severno Afriko ter obratno.
Po nedavni študiji Združenih narodov so se povprečne temperature v sahelski regiji zvišale za skoraj 2 stopinji Celzija, padavine pa so se na nekaterih območjih zmanjšale za 48 odstotkov. Jasno je, da spremenljivi vzorci padavin vplivajo na migracijske vzorce in da je pri načrtovanju, kako se spoprijeti z džihadizmom v Sahelu, treba upoštevati tudi tovrstne interakcije. Možni izhodi se kažejo v odkrivanju novih rezerv urana. Leta 2007 je podjetje Oklo Resources Ltd. začelo raziskovati najdišča urana v severnem Maliju, v regiji Kidal. Projekt Kidal zajema približno 20.000 kvadratnih kilometrov. Če bi se ti projekti uresničili, bi to lahko ustvarilo izvedljive in zakonite gospodarske alternative tihotapski trgovini.
