Vojna v Ukrajini je že zdavnaj postala konflikt, v katerem imajo ključno vlogo brezpilotni letalniki. Poleg ogromnih človeških izgub in uničenja mest pa za seboj pušča tudi posledice, ki jih bo narava občutila desetletja, morda celo stoletja.
Ena od njih je skoraj nevidna – optična vlakna, s katerimi upravljajo drone, saj bi lahko Rusi prevzeli kontrolo nad njimi, če bi jih upravljali daljinsko. Tako tanke, prozorne niti po vsaki misiji ostanejo raztresene po gozdovih, poljih in naseljenih območjih. Tako nastaja povsem nova vrsta onesnaženja, kakršne svet doslej še ni poznal, portal Meduza povzema Jutarnji list.
Posebej močno je prizadet Serebrjanski gozd na območju meje med Lugansko in Donecko oblastjo. Nekoč je bil to eden najdragocenejših gozdnih predelov vzhodne Ukrajine, znan kot »pljuča Donbasa«. V njem so uspevale zaščitene rastlinske vrste, živelo pa je tudi veliko ptic in drugih divjih živali.
Danes je pokrajina skoraj neprepoznavna. Med požganimi drevesi, jarki in kraterji po obstreljevanju se raztezajo tisoči srebrnih niti. Viseče z vej se zapletajo v grmovje in prekrivajo tla kot ogromna pajkova mreža.
Tak prizor so poleti 2025 opazili pripadniki 63. brigade ukrajinske vojske. Fotografije, ki so jih objavili, prikazujejo gozd, popolnoma prepleten z optičnimi vlakni, ki so ostala za droni. »Samo predstavljajte si, koliko jih tukaj leti. In kako bo ta pokrajina videti po vojni,« so zapisali ob fotografijah.
Podobne prizore opisujejo tudi ruski vojaki, ki območje primerjajo s »sodobno džunglo, v kateri namesto ovijalk visijo kabli, namesto ptic pa brnijo droni«. Nekdanji zeleni gozd danes nekateri imenujejo »črni gozd« ali celo »kraljestvo mrtvih«.
Hiter razvoj dronov
Optična vlakna so pomemben del sodobnega vojskovanja postala šele v zadnjih letih. Na začetku vojne so droni večinoma služili za izvidništvo in usmerjanje topništva. Z razvojem tehnologije pa so postali eno glavnih orožij obeh strani.
Za razliko od klasičnih dronov, ki uporabljajo radijsko povezavo, so modeli, povezani z optičnim vlaknom, praktično odporni proti elektronskemu motenju. Dokler vlakno ni prekinjeno, ima upravljavec stabilno povezavo z letalnikom, ne glede na poskuse nasprotnika, da bi ga onesposobil.
Ukrajinski ekolog Oleksij Vasiliuk pravi, da se je razvoj te tehnologije zgodil izjemno hitro. »Leta 2022 tega ni bilo. Napredek se je zgodil dobesedno v nekaj letih,« je dejal.
Posledica je ogromno povečanje števila dronov na bojišču. Rusija je množično uporabo optično vodenih dronov začela leta 2024, njihova proizvodnja pa je kmalu dosegla več deset tisoč letalnikov na mesec. Hkrati je močno narasla tudi ukrajinska proizvodnja. Medtem ko je bilo na začetku vojne v državi približno deset proizvajalcev vojaških dronov, jih je danes več kot 500.
Koliko optičnih vlaken je že končalo v okolju, ni mogoče zanesljivo oceniti. Britanski strokovnjaki menijo, da je Rusija samo v letu 2025 za nadaljevanje vojaških operacij potrebovala najmanj šest milijonov kilometrov optičnih vlaken.
Ukrajinski raziskovalci ocenjujejo, da se je lahko v letih 2024 in 2025 na območju spopadov nabralo več kot 13.000 ton tega materiala. Analiza fotografij in videoposnetkov z bojišča je dala nekoliko nižjo oceno, približno 4000 ton, vendar znanstveniki opozarjajo, da je dejansko količino skoraj nemogoče določiti, dokler vojna še traja.
Vasiliuk opozarja, da šele prihaja čas, ko bomo razumeli prave razsežnosti onesnaženja.
»Težko si je predstavljati, koliko dronov je moralo biti izstreljenih, da je pokrajina videti, kot da jo požira velikanski pajek. To so tisoči dronov za enkratno uporabo. Ne vemo, kdaj se bo vojna končala in kako daleč bo tehnologija še napredovala,« pravi.
»Večne kemikalije«
Poseben problem predstavlja sestava optičnih vlaken. Ta so večinoma izdelana iz polimetilmetakrilata oziroma organskega stekla ter fluoropolimerov, ki sodijo v skupino PFAS, znanih kot »večne kemikalije«.
Gre za snovi, ki se razgrajujejo izjemno počasi. Organsko steklo lahko za razgradnjo potrebuje od približno 400 do 1200 let, nekatere spojine PFAS pa lahko v naravi vztrajajo še bistveno dlje.
Znanstveniki opozarjajo, da trenutno obstaja edinstvena priložnost za odstranitev tega odpadka, preden se začne razgrajevati. Ko bodo vlakna zaradi sonca, vetra, zmrzali in požarov začela razpadati na drobne delce, se bodo spremenila v mikroplastiko, ki je ne bo več mogoče učinkovito pobrati.
»Če jih uspemo zbrati, preden razpadejo na mikrodelce, bo to edina sled vojne, ki jo bo mogoče razmeroma enostavno odstraniti. Če razpadejo, možnosti za čiščenje praktično ne bo več,« opozarjajo strokovnjaki.
Po nekaterih ocenah bi se lahko zaradi razpadanja optičnih vlaken v okolje vsako leto sprostilo približno 130 ton mikroplastike. Veter in voda bi jo lahko prenašala na velike razdalje. Vstopala bi v tla, reke in jezera ter nato v organizme žuželk, rib, ptic in sesalcev. Tako bi postopoma vstopila v celotno prehranjevalno verigo.
Optična vlakna že ubijajo živali
Posledice so med divjimi živalmi že vidne. Skoraj nevidne niti so postale smrtonosne pasti za ptice.
V bližini Limana so vojaki našli sovo, ki je med letom ostala viseti med dvema drevesoma, popolnoma zapletena v optična vlakna. Ko so ji osvobodili krila in noge, so jo izpustili nazaj v naravo. Nekaj mesecev prej so iz podobne pasti rešili tudi skobca.
Na bojišču so našli tudi ptičja gnezda, prepletena z optičnimi vlakni. To kaže, da živali ta material že vključujejo v svoje okolje.
»V večini zabeleženih primerov so poginile sove. Zapletejo se in preprosto ostanejo viseti,« opozarjajo ekologi.
Problem pa ni zgolj v neposrednih poškodbah. Če se ptice začnejo izogibati območjem, prepredenim z vlakni, ali spremenijo svoje selitvene poti, bi to lahko vplivalo na njihovo sposobnost iskanja hrane in vzreje mladičev. Spremembe vedenja ene skupine živali pa lahko postopoma vplivajo na delovanje celotnega ekosistema.
Grožnja tudi za tla
Tudi tla ne bodo ostala nedotaknjena. Mine in ostanki streliva so za kmetijstvo trenutno precej večji problem, vendar znanstveniki opozarjajo, da bi razpadla optična vlakna lahko zmanjšala sposobnost tal za zadrževanje vlage.
Drobni in ostri delci bi lahko ovirali gibanje deževnikov in drugih organizmov, ki skrbijo za rodovitnost tal. Še večjo grožnjo predstavljajo litijeve baterije in kovinski deli uničenih dronov, iz katerih lahko v okolje pridejo litij, baker, kobalt, nikelj in druge kovine.
Kakšen bo njihov vpliv na kmetijske pridelke, še ni znano. Nekateri strokovnjaki menijo, da bo vpliv omejen, drugi pa opozarjajo, da je za dokončne ocene še prezgodaj, saj se optična vlakna množično še niso začela razgrajevati.
Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da bo treba velik del z vojno prizadetih območij najprej razminirati. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko to delo trajalo desetletja ali celo stoletja. Dokler mine in neeksplodirana ubojna sredstva ne bodo odstranjena, tudi sistematično čiščenje optičnih vlaken ne bo mogoče.
Na problem opozarjajo celo nekateri ruski predstavniki. Menijo, da bi lahko nakopičena optična vlakna dolgoročno otežila obnovo prizadetih območij in škodovala kmetijskim zemljiščem.
