Ko je laburistični premier Keir Starmer konec februarja lani, samo dober mesec po vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, pohitel na obisk v ZDA, so ga pohvalili celo njegovi »dežurni« desničarski kritiki. Takratni zadnji februarski dan naj bi bil dotlej njegov najboljši premierski dan »diplomatskega zmagoslavja«.
Zakaj? Zato, ker je ne ravno iz rokava, ampak iz žepa suknjiča potegnil aduta, ki naj bi britanske odnose z drugo Trumpovo republikansko administracijo postavil na trdne temelje za zaščito posebnih odnosov pred – Trumpom: tako imenovano kraljevo karto, veliko pismo s kraljevim podpisom, vabilo na »zgodovinski« drugi državniški obisk. Gre za obisk najvišjega ranga, na katere monarhi tuje šefe držav in vlad povabijo samo enkrat. Trump naj bi bil oboževalec britanske kraljeve družine (torej kraljevega blišča in zlata, s katerim je v drugem mandatu preplavil Belo hišo) in domnevno navezan na Veliko Britanijo zaradi matere Škotinje (oziroma zaradi svojih golf letovišč na Škotskem). Z Melanio sta bila na obisku septembra 2025. Zaradi protestov sta bila skrita pred javnostjo.
Kraljevo karto uporabil prezgodaj
Že ko je Trump sprožil mednarodni kaos in krizo s carinami, tudi proti Veliki Britaniji in drugim zaveznicam, je hvalo Starmerja nadomestila kritika, češ veliko prezgodaj je posegel po kraljevi karti, kar naj bi bilo edino, s čimer lahko Britanija zadovolji kapricioznega narcističnega predsednika. Po novi naj bi posegel s kraljevim obiskom v ZDA med letošnjim praznovanjem 250-letnice ameriške neodvisnosti. Pa je Trump natanko leto dni po tistem, ko je Starmer prvič posegel po njej, na zadnji dan februarja sprožil nov, veliko nevarnejši mednarodni kaos, ko so se ZDA pridružile Izraelu (čeprav Trump laže, da je bilo obratno) in prevzele vodilno vlogo v vojni proti iranskemu režimu.
Zdaj je Starmer pod vse večjim pritiskom, naj odpove obisk kralja, ki sam tega ne more oziroma ne sme narediti, pa naj bi še tako rad. Ne sme se namreč vtikati v politiko, drugi razlog pa je, ker o uporabi tako imenovane mehke oblasti, kot rečejo monarhovi simbolični vlogi šefa države, odločata premier in vlada. Obisk, ki ga nikoli niso uradno potrdili, naj bi se zgodil v zadnjih treh dneh aprila, ko bodo v ZDA praznovali 250 let ameriške neodvisnosti. Vnaprej je magnet za plaz kritik zaradi izraelsko-ameriške vojne z Iranom, ki ji še ni videti konca, in trumpastih žaljivk, ki jih je na račun »luzerja« Starmerja in Velike Britanije »kot nekoč največje zaveznice, katere podpore ne potrebuje več«, nanizal Trump. Premierjev predstavnik je morda namignil, da kraljevi par ne bo obiskal ZDA, ko je dejal, da gre za »potencialni obisk, ki ga niso dodali kraljevemu zelo polnemu urniku«.
Napet telefonski pogovor
Starmer je imel po zadnjem valu Trumpove kritike z njim dvajsetminutni telefonski pogovor, o katerem je eden od premierjevih pribočnikov anonimno dejal, da »ni bil posejan z rožicami«. Bil naj bi napet. Trumpa naj ne bi zanimale Starmerjeve razlage o tem, zakaj se je Velika Britanija odločila, da ne bo sodelovala v bombardiranju Irana. Pogovarjala naj bi se tudi o obisku kraljevega para v ZDA, kar naj bi Starmer poskusil izkoristiti za pomiritev Trumpovega ega in omilitev napetosti v odnosih. To naj bi bila zlata priložnost za obuditev posebnih odnosov, nestvarno trdijo njihovi optimistični zagovorniki, ki niso opazili, da že dolgo niso nič posebnega in da so zdaj zaradi Trumpove zamerljivosti in maščevalnosti zdrsnili na najnižjo točko v zgodovini.
Priprave na potencialni obisk naj bi se nadaljevale kljub nadaljevanju vojne, vsem trumparijam, napetostim med dvema voditeljema in pozivom ne samo opozicijskih liberalnih demokratov, ampak tudi vse več poslancev vladajoče laburistične stranke premierju Starmerju, naj ga dokončno odpove.