Ob koncu osemdnevnega zasedanja kitajskega parlamenta, ki v resnici samo potrjuje odločitve partijskih voditeljev, predvsem Xi Jinpinga, je Nacionalni ljudski kongres, kot se uradno imenuje to glavno predstavniško telo kitajske države, sprejel zakon o »etnični enotnosti«. Očitno hoče Xi pospešiti asimilacijo 55 priznanih etničnih manjšin. Med temi so najbolj znane, a ne največje, ujgurska z desetimi milijoni, tibetanska s sedmimi milijoni in mongolska s šestimi milijoni pripadnikov. Vse tri pa se razprostirajo na slabo naseljenem ozemlju, ki obsega polovico Kitajske.
Med drugim naj bi po novem zakonu v vseh šolah učni jezik postal mandarinščina, torej jezik etnične skupine Han, h kateri spada 91 odstotkov državljanov Kitajske. Prav tako novi zakon predpisuje javne napise v mandarinščini tudi na območjih manjšin, to so predvsem zahodna, južna in severna Kitajska.
Mnogi poznavalci Kitajske pa pravijo, da je vsebina tega zakona o »etnični enotnosti« že marsikje uveljavljena v praksi. Tako naj bi šlo zdaj samo za uzakonitev že potekajoče asimilacije etničnih manjšin. Mongoli so se tako leta 2020 zaman upirali, ker javni napisi niso v mongolščini. Sicer je zaradi sovjetskega vpliva njihova pisava cirilica, torej pisava učencev Cirila in Metoda.
Delegati Nacionalnega ljudskega kongresa so tudi sprejeli okoljevarstveni zakon, po katerem naj bi bil višek emisij toplogrednih plinov leta 2030, leta 2060 pa naj bi Kitajska dosegla ogljikovo nevtralnost. Nekateri vidijo v tem pomembno zavezanost k boju proti globalnemu segrevanju.
Kongres je sprejel tudi petletni gospodarski načrt. Premier Li Qiang pa je napovedal, da bo letošnja gospodarska rast 4,5-odstotna, kar je v zadnjih desetletjih najnižja vladna napoved o gospodarski rasti.
Takšno vsakoletno osemdnevno zasedanje Nacionalnega ljudskega kongresa je pomembno, ker pridejo na dan odločitve ozkega vrha partije v zadnjih mesecih, predvsem voditelja države in partije Xi Jinpinga. Tokrat je najbrž najpomembnejši zakon o etnični enotnosti, ki pomeni, da se Kitajska oddaljuje od federativne države in da postaja vse bolj unitarna, podobno, kot je v Evropi na primer Francija, ki ne omogoča pravic etničnim manjšinam, izjema so v zadnjih letih Korzičani.
Poudariti velja, da so kitajski komunisti po vzoru Sovjetske zveze – podobno kot pred njimi jugoslovanski – po prevzemu oblasti leta 1949 svojo državo razumeli kot večnacionalno.
Najbrž ni naključje, da kitajska država po razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije ne govori več o 55 nacionalnih manjšinah, ampak o 55 etničnih manjšinah, kar najbrž pomeni slabitev njihovih jezikovnih, kulturnih in drugih pravic. Še naprej pa je partija omogočala manjšinsko šolstvo, religijo in kulturo. Vendar je v praksi to zlasti vse manj veljalo za Ujgure (na zahodu Kitajske), Tibetance (na jugu) in Mongole (na severu).
Vse te tri manjšine so se zato upirale, še posebno Ujguri, katerih položaj se je v zadnjih desetletjih znatno poslabšal tudi zaradi nasilnega upiranja. Spomnimo naj, da je ujgurski nacionalizem pogosto izražal v islamističnem terorizmu. V Kašgarju, nekoč pomembnem mestu ob svilni poti, v katerem je še danes znana eksotična tržnica, pa so na primer oblasti leta 2009 zaradi »nujnosti protipotresne gradnje« porušile stari del mesta, ki je bil eden velikih kulturnih spomenikov ujgurske kulture, prebivalstvo pa naselile v bloke, kjer so zdaj pomešani s priseljenimi Kitajci Han, ki imajo v svojih rokah tudi večji del gospodarstva v Sinkiangu, ki je vse manj ujgurska pokrajina.
Po vsem Sinkiangu pa so prav tako leta 2009 oblasti uvedle dvojezično poučevanje v osnovnih šolah. To naj bi omogočilo mladim Ujgurom, da bi lažje našli delo in manj mislili na upor. Hkrati je to še pospešilo proces pokitajčevanja, ki torej poteka tudi tako, da se Kitajci Han selijo z vzhoda na zahod, mladi Ujguri pa gredo s trebuhom za kruhom z zahoda na vzhod Kitajske.