Ko je Donald Trump v svojem prvem mandatu prvič omenil nakup Grenlandije, je svet to v veliki meri odpravil kot bizarno nepremičninsko fantazijo. Danes, v začetku leta 2026, pa se v Bruslju nihče več ne smeji. Tisto, kar se je nekoč zdelo kot diplomatska šala, je postalo ledena gora, v katero je pravkar trčil krhek čoln transatlantskega sodelovanja.
Trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, skrbno sestavljen z namenom preprečitve nove gospodarske vojne, je očitno mrtev, poroča spletni portal Politico. Pokopale niso ga ekonomske podrobnosti ali carinske stopnje, temveč Washingtonov teritorialni apetit po največjem otoku na svetu.
V soboto je postalo jasno, da je premirje končano. Manfred Weber, vodja Evropske ljudske stranke (EPP) in dolgoletni zagovornik tesnih vezi z ZDA, je po mesecih oklevanja končno potegnil zavoro. V izjavi, ki je odmevala po hodnikih Evropskega parlamenta, je potrdil neizogibno: dokler Bela hiša grozi Danski in drugim zaveznicam zaradi Grenlandije, Evropa ne more in ne bo ratificirala sporazuma, ki ga je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen s Trumpom podpisala lani julija.
»Ničelne carine na ameriške izdelke morajo na čakanje,« je bil jasen Weber. Njegova izjava je pomenila konec upanja za dogovor, ki je predvideval, da bo EU ohranila 15-odstotne carine na ameriški uvoz v zameno za ameriško opustitev dajatev na evropsko blago. To je bil pragmatičen, čeprav neenakopraven kompromis, namenjen kupovanju miru. Toda tega, kot ugotavljajo komentatorji, ni več.
Od zavezništva do izsiljevanja
Povod za dramatičen zasuk je bila nova eskalacija iz Washingtona. Donald Trump je v svojem značilnem slogu – prek objave na družbenem omrežju Truth Social – napovedal uvedbo 10-odstotnih carin na uvoz iz vrste držav Nata, vključno s Francijo, Nemčijo, Dansko, Nizozemsko in Združenim kraljestvom. Razlog? Prisotnost majhnega števila Natovih vojakov v Nuuku, grenlandski prestolnici, ki jo Trump interpretira kot vojaško oviro ameriškim interesom.
Še bolj zlovešča je grožnja, da se bodo te carine 1. junija dvignile na 25 odstotkov in tam ostale, »dokler ne bo dosežen dogovor o popolnem nakupu Grenlandije«.
Za evropske diplomate to ni več samo trgovinski spor, ampak gre za neposreden napad na suverenost države članice. »Kitajska in Rusija se verjetno neizmerno zabavata,« je, kot povzema Politico, cinično pripomnila Kaja Kallas, visoka zunanjepolitična predstavnica EU.
Evropska bazuka je nabita
V Bruslju se zdaj pozornost preusmerja od diplomacije k morebitnim povračilnim ukrepom. Evropska unija ima namreč v rokah orožje, ki ga v času prejšnjih trgovinskih vojn ni imela: Instrument za ukrepanje proti prisili (ang. Anti-Coercion Instrument).
Gre za tako imenovano »trgovinsko bazuko«, zakonodajni mehanizem, zasnovan prav za takšne scenarije, ko tuje sile uporabljajo ekonomske pritiske za doseganje političnih ciljev. Instrument Bruslju omogoča, da brez soglasja vseh članic uvede boleče protiukrepe – od omejitev pri javnih naročilih in investicijah do zamrznitve pravic intelektualne lastnine.
»Čas je, da preidemo od zanašanja na odvračanje,« je za Politico dejala Valérie Hayer, vodja liberalne skupine Renew. Bernd Lange, predsednik odbora za trgovino v Evropskem parlamentu, je bil še bolj neposreden: »Kar smo imeli v mislih, ko smo pisali ta zakon, se zdaj uresničuje. Pozivam komisijo, naj nemudoma sproži postopek.«
Sprožitev tega instrumenta bi bila zgodovinska prelomnica. EU bi se iz pasivne opazovalke, ki zgolj reagira na ameriške tarife, spremenila v geopolitičnega igralca z lastno palico. Vendar pa uporaba bazuke zahteva kvalificirano večino držav članic, kar v razklani Evropi nikoli ni zagotovljeno.
Iskanje novih prijateljev
Medtem ko se odnosi z Washingtonom hladijo, Bruselj mrzlično išče alternative. Ironično je, da so se evropski voditelji, vključno z Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antóniem Costo, v času izbruha krize mudili v Paragvaju. Tam so po četrt stoletja pogajanj končno podpisali trgovinski sporazum z državami Mercosurja.
Sporočilo je bilo jasno: če se Amerika zapira, se bo Evropa odprla drugam. »Odpreti moramo trge, ne pa jih zapirati,« je v Asunciónu dejal Costa in napovedal trden odgovor na Trumpove poteze.
Tudi Emmanuel Macron in britanski premier Keir Starmer sta v dokaj enotnem nastopu obsodila ameriške poteze. Macron je obrambo danske suverenosti nad Grenlandijo celo primerjal s podporo Ukrajini, kar kaže na to, kako resno v Elizejski palači jemljejo Trumpove grožnje.
Odločitev Evropskega parlamenta prihodnjo sredo, ko bodo poslanci menda uradno zamrznili ratifikacijo sporazuma, bo zgolj formalnost. Pravo vprašanje je, kaj sledi. Karin Karlsboro, švedska poslanka, ki koordinira trgovinsko politiko za Renew, je za omenjeni spletni medij opozorila, da se mora EU pripraviti na dolgotrajno obleganje. »Ne moremo izključiti povračilnih carin,« je dejala.
Proti tudi v ameriškem senatu
Po navedbah Chucka Schumerja, vodje manjšine v ameriškem senatu, bodo uvedbo carin skušali preprečiti tudi demokrati.
»Demokrati v senatu bodo predstavili zakonodajo, ki bo blokirala carine, preden bodo povzročile nadaljnjo škodo ameriškemu gospodarstvu in našim zaveznikom v Evropi,« je dejal Schumer.
»Trumpove nesmiselne carine so že zvišale cene in škodovale našemu gospodarstvu, zdaj pa stvari samo še poslabšuje. Neverjetno je, da želi povečati neumnost z uvedbo carin našim najbližjim zaveznikom zaradi svojega donkihotskega poskusa prevzema Grenlandije,« je opozoril.