Hugo Palencia Ropero, 25, a Colombian national expelled from the United States, sits outside his room at a hotel in Kinshasa on April 22, 2026. They have been stranded for five days in a hotel on the outskirts of Kinshasa: expelled from the United States, fifteen migrants from Colombia, Ecuador, and Peru spent 27 hours on a plane, handcuffed and shackled, before finally landing in the Democratic Republic of Congo, several of these men and women told AFP on April 22, 2026.,Image: 1093553133, License: Rights-managed, Restrictions:, Model Release: no

Hugo Palencia Ropero, 25-letni Kolumbijec, deportiran iz ZDA, sedi pred hotelsko sobo v Kinšasi. Foto: Profimedia

Kolumbijce iz ZDA deportirali v Kongo: »Bolj me je strah Afrike kot Kolumbije«

Skupina migrantov iz Latinske Amerike, ki so v Združenih državah Amerike zaprosili za azil, se je znašla v nepričakovani in težki situaciji, potem ko so jih deportirali v Demokratično republiko Kongo. Namesto novega začetka so pristali tisoče kilometrov stran, v državi, ki je mnogim popolnoma neznana.

24. 04. 2026, 14.47

Po njihovih besedah so jih iz ZDA prepeljali na 27-urnem letu, med katerim so imeli vklenjene roke in noge. Šele tik pred deportacijo so izvedeli, da bodo poslani v Afriko, kar je med njimi povzročilo strah in zmedo, piše španski El Pais.

Po prihodu v prestolnico Kinšasa, eno največjih mest v Afriki, so migrante nastanili v kompleksu blizu letališča, kjer so že več dni praktično izolirani. Ne smejo zapustiti območja, varujejo pa jih policija in vojska.

Migranti pravijo, da dneve preživljajo zaprti v sobah, večinoma na telefonih, kjer skušajo stopiti v stik s svojimi družinami. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da nihče od njih ne govori francoščine, ki je uradni jezik v državi.

Čeprav imajo zagotovljene osnovne pogoje, kot so hrana in čiščenje, poročajo o slabem počutju, vključno z vročino, bruhanjem in želodčnimi težavami. Kljub temu naj bi jim bilo rečeno, da je to »normalno« in da se morajo prilagoditi.

Negotova prihodnost in pritisk na vrnitev

Migranti so prejeli kratkoročne vizume, ki veljajo sedem dni, z možnostjo podaljšanja. Vendar jih skrbi, kaj se bo zgodilo po tem obdobju, saj naj bi jim grozili z ukinitvijo pomoči, če ne sprejmejo programa prostovoljne vrnitve v domovino.

Po njihovih besedah so postavljeni pred težko izbiro: bodisi se vrnejo v svoje države bodisi ostanejo v negotovih razmerah brez podpore. Nekateri to označujejo kot nehumano ravnanje.

Primer je del širše migracijske politike, povezane s predsednikom Donaldom Trumpom, v okviru katere so ZDA začele deportirati nekatere migrante v tretje države, tudi v Afriko. Med državami, ki sodelujejo v tem programu, so še Kamerun, Ruanda, Gana in Južni Sudan.

Organizacija Mednarodna organizacija za migracije (IOM) zagotavlja omejeno pomoč in možnost prostovoljne vrnitve, vendar o dolgoročnih rešitvah ni veliko informacij.

Strah in negotovost med migranti

Za mnoge je največji problem neznano okolje in pomanjkanje nadzora nad lastno prihodnostjo. Petindvajsetletni Kolumbijec Hugo Palencia Ropero je povedal, da se v Afriki počuti bolj ogroženega kot v svoji domovini.

Čeprav imajo trenutno zagotovljene osnovne potrebe, ostaja vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko bo pomoč ukinjena. Brez delovnih dovoljenj, znanja jezika in socialne mreže bi lahko njihova situacija hitro postala še težja.

Širši kontekst

Demokratična republika Kongo je ena najrevnejših držav na svetu, kjer velik del prebivalstva živi pod pragom revščine, dostop do osnovnih storitev, kot sta voda in elektrika, pa je omejen. Prihod migrantov v takšno okolje odpira dodatna vprašanja o učinkovitosti in etičnosti tovrstnih migracijskih politik.

Celotna situacija poudarja kompleksnost sodobnih migracijskih tokov in izzive, s katerimi se soočajo tako države kot posamezniki, ujeti med političnimi odločitvami in lastnim iskanjem varnosti.