Španski sindikalni centrali Comisiones Obreras (CCOO) in Unión General de Trabajadores (UGT) sta za sredo napovedali 24-urno splošno stavko. Španija ni osamljen primer. Francijo je 5. novembra zajel dan stavk in protestov zaradi življenjskih stroškov, italijanski sindikat CGIL je splošno stavko napovedal za 20. november, belgijski sindikati pa grozijo s stavko koli 23. novembra.
Napetosti niso nove. Po predhodnih podatkih Evropskega sindikalnega inštituta (ETUI) je bilo glede na število stavk lansko leto najintenzivnejše po letu 1991. Koliko pa splošne stavke po žepu udarijo posamezne evropske države?
Najvišji strošek stavk je v Nemčiji
Po izračunu Euronewsa, ki temelji na bruto domačem proizvodu posamezne države in predpostavki, da bi stavkala petina zaposlenih, bi enodnevna stavka Nemčijo stala približno 2,5 milijarde evrov. V Franciji bi bila ocenjena izguba 1,6 milijarde, v Italiji 1,2 milijarde, v Španiji pa okoli 930 milijonov evrov. Belgijsko gospodarstvo bi izgubilo približno 350 milijonov, portugalsko pa 170 milijonov evrov. Slovenija je pri repu evropskih držav in bi izgubila okoli 39 milijonov evrov. Srbija bi izgubila 49 milijonov evrov, Hrvaška pa 52 milijonov evrov.
Gre za grobe ocene, saj stavke ne prizadenejo vseh gospodarskih dejavnosti enako. Največ motenj običajno povzročijo v prometu, šolstvu in javnih storitvah, medtem ko številne tovarne in pisarne delujejo naprej. Poleg tega se velik del izgubljene gospodarske aktivnosti pozneje nadomesti.
Stavke lani še posebej prizadele Belgijo
Enodnevna stavka praviloma ne povzroči trajnejšega gospodarskega izpada. Francoska centralna banka je denimo ocenila, da so stavke proti pokojninski reformi marca in aprila 2023 gospodarsko rast v prvem četrtletju zmanjšale za približno 0,1 odstotne točke. V drugem četrtletju se je aktivnost za približno enak obseg povečala, kar pomeni, da je gospodarstvo večino izpada nadomestilo v treh mesecih. Podobno je francoski statistični urad INSEE ocenil posledice protestov spomladi 2018.
Drugače je z dolgoročnimi stavkami, ki imajo lahko trajnejše posledice. Primer tega je Belgija. Po podatkih ETUI je država leta 2025 zaradi stavk izgubila kar 1.354.845 delovnih dni oziroma 313 dni na tisoč zaposlenih. S tem je presegla dotedanji rekord iz leta 1993, ko je bilo izgubljenih 299 delovnih dni na tisoč zaposlenih.