Za 159-litrski sod referenčnega indeksa nafte brent, ki bo dobavljen aprila, je bilo treba dopoldne po srednjeevropskem času odšteti okoli 109 dolarjev oziroma okoli 94 evrov, kar je 17 odstotkov več kot v petek in okoli 50 odstotkov več kot pred ameriško-izraelskim napadom na Iran. Še bolj je dogajanje v Perzijskem zalivu vplivalo na cene zemeljskega plina. Cena plina na za evropski trg referenčnem nizozemskem indeksu se je od začetka vojne v Iranu podvojila.
Največja naftna polja na Bližnjem vzhodu so v okolici Perzijskega zaliva, ki ga zapira Hormuška ožina. Največja savdska polja ležijo na vzhodu države, na drugi strani zaliva pa so iranska naftna polja. Tudi Irak ima največja naftna polja na jugu države v bližini zaliva. Velika večina bližnjevzhodne nafte na svetovni trg tako prihaja prek tankerjev, ki nafto naložijo v zalivu. Dnevno je pred vojno v Iranu po tej poti plulo med 15 in 20 milijonov sodčkov nafte na dan.
Naftovodi – alternative Hormuški ožini
Savdska Arabija in Združeni arabski emirati so zgradili nekaj naftovodov, ki lahko obidejo Hormuško ožino, ki pa omogočajo le delno preusmeritev izvoza.
Najpomembnejši je savdski naftovod, ki povezuje naftna polja na vzhodu države s pristaniščem Janbu na obali Rdečega morja. Ta naftovod ima zmogljivost okoli pet milijonov sodčkov na dan z možnostjo kratkotrajnega povečanja čez to vrednost. Na daljši rok je sicer verjetno ozko grlo te poti pristanišče Janbu, ki ima nekoliko manjše zmogljivosti od naftovoda.
Po poročilih Bloomberga naj bi savdska državna naftna družba Aramco že preusmerila vsaj tri svoje kupce iz pristanišč v Perzijskem zalivu v Rdeče morje. Tudi ta pot ni povsem varna. Ladje prihajajo do pristanišča Janbu prek ožine Bab el Mandeb v bližini Jemna. V času izraelske vojne v Gazi so to ožino za ladijski promet efektivno zaprli napadi Ansar Alah (hutijevci). Tudi zdaj so se številne ladijske družbe odločile, da ne bodo plule v Rdeče morje.
Poleg tega pa savdski naftovod ne more nadomestiti vsega izvoza nafte te države. Po podatkih podjetja Kpler, ki spremlja ladijski promet, je Savdska Arabija v februarju povprečno izvozila 7,2 milijona sodčkov na dan, od te količine pa je kar 6,4 milijona potovalo z ladjami skozi Hormuško ožino.
Drugi pomembnejši naftovod je v Združenih arabskih emiratih in pripelje nafto po kopenski poti na drugo stran Hormuške ožine v pristanišče Fudžaira v Omanskem zalivu. Ta naftovod ima zmogljivost od 1,5 do dva milijona sodčkov nafte na dan, kar bi zadostovalo za večino izvoza nafte te države. Težava tega naftovoda je, da v celoti stoji blizu Irana, zaradi česar je ranljiv za napade tudi manjših raket in dronov. Pristanišče Fudžaira na primer stoji le dobrih 120 kilometrov od iranske obale.
Iranski izvoz nafte večinoma poteka prek otoka Karg na severu Perzijskega zaliva. ZDA za zdaj niso izvedle letalskih napadov na Karg, je pa o tem govorilo več izraelskih politikov, med drugim voditelj liberalne opozicije, ki je javno pozval k uničenju tamkajšnje naftne infrastrukture.
Kaj se zgodi, če nafta ne teče?
Naftna polja v zalivskih državah zdaj namesto tankerjev polnijo domača skladišča, saj črpanja ni mogoče enostavno prekiniti. Proizvodnja na naftni vrtini se lahko prilagaja le v omejenem obsegu. Nafta in plin sta namreč v geoloških ležiščih pod velikim pritiskom, zato mora biti črpanje enakomerno in nadzorovano.
Med zaprtjem se lahko v vrtini in njeni okolici naberejo voda, pesek in druge usedline, kar povzroči, da je ponovni zagon vrtine nevaren, drag ali celo ekonomsko neupravičen. Za dolgotrajnejše zaprtje vrtine operaterji v vrtino vbrizgajo blato in beton. Ponovno odpiranje zahteva ponovno postavitev vrtalne naprave, vrtanje cementa in čiščenje vrtine.
Kako dolgo lahko naftna podjetja v Zalivu odlagajo zaprtje svojih vrtin, ni znano in je odvisno od različnih dejavnikov, kot na primer koliko nafte bo mogoče preusmeriti na naftovode. Gotovo pa bi dolgotrajno zaprtje Hormuške ožine prej ali slej privedlo do zapiranja vrtin, kar bi povzročilo dlje trajajoč dvig cen nafte.
Napadi na naftna polja in infrastrukturo
Doslej je imela na trg nafte daleč največji vpliv prekinitev plovbe tankerjev čez Hormuško ožino, učinek napadov na proizvodnjo pa je manjši, čeprav je do eksplozij na naftnih rafinerijah in v skladiščih prišlo v več zalivskih državah.
Iran je odgovornost za te napade zanikal. Savdska Arabija je za napad na ogromno rafinerijo Ras Tanura prejšnji ponedeljek najprej obtožila Iran, dan kasneje pa so predstavniki savdskega obrambnega ministrstva povedali, da so škodo povzročile razbitine iranskega drona, ki je bil namenjen na drugo tarčo in ga je sestrelila savdska vojska.
Enak naj bi bil razlog tudi za požar v skladišču nafte v emiratskem pristanišču Fudžaira. Katar trdi, da je njihova vojska sestrelila iranske drone, ki so bili namenjeni kompleksu za pretovor utekočinjenega plina Ras Laffan, ki so ga zaradi tega zaprli.
Največji napad na naftno infrastrukturo je izvedel Izrael, ki je bombardiral velika skladišča nafte v Teheranu.
Zakaj je proizvodnja nafte v Zalivu tako pomembna za mednarodne trge?
Zalivske države, predvsem Savdska Arabija, so ključni igralci pri določanju cen nafte. V nasprotju z mednarodnimi naftnimi korporacijami ima Aramco rezervne proizvodne kapacitete, kar pomeni, da lahko vstopi na trg v času pomanjkanja in zmanjša proizvodnjo, ko želi zvišati cene na borzah. Večina nafte se sicer kupi po dolgoročnih pogodbah, a so cene v teh pogodbah določene glede na cene na borzah.
Kaj pa utekočinjeni zemeljski plin?
Vpliv zaprtja Hormuške ožine je še večji na trgu utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Približno četrtina LNG plina prihaja iz zaliva, velika večina iz Katarja. Največji kompleks za izvoz LNG-plina je tako katarski Ras Laffan, ki zagotavlja slabo petino vse ponudbe na svetovnem trgu in je zdaj že en teden zaprt.
V nasprotju z nafto utekočinjeni zemeljski plin nima nobene alternativne poti. Poleg tega so tankerji, ki nosijo LNG, bolj občutljivi za morebitne napade dronov kot naftni tankerji in so precej dražji, zato bi njihova plovba skozi ožino v času spopadov pomenila veliko tveganje.
Trg zemeljskega plina je precej manj enoten kot trg nafte. Cena je tako zelo odvisna od lokacije. V Evropi je po začetku vojne v Ukrajini in postopnem prekinjanju uvoza plina iz Rusije LNG postal ključen dejavnik pri določanju cen. Te na prostem trgu določa najdražji dobavitelj, ki je še potreben za zadovoljitev vseh potreb, kar pa je zdaj LNG. Cena plina na za evropski trg referenčnem nizozemskem indeksu se je posledično od začetka vojne v Iranu podvojila.
Visoke cene plina imajo posledice tudi za cene elektrike. Tudi tu raven cen določijo najdražji proizvajalci, ki so še potrebni na trgu, to pa so v Evropi termoelektrarne na plinske turbine.
Visoke cene LNG sicer najbolj prizadenejo revnejše države, kot je Pakistan, ki so precej odvisne od uvoza LNG plina za zadovoljevanje potreb po energentih, a si ne morejo privoščiti visokih cen.
Drugi proizvodi
Naftna industrija v Zalivu ne proizvaja zgolj goriv, ampak tudi druge izdelke petrokemične industrije. Najpomembnejši so gnojila in žveplo.
Ceni amonijaka in ureje (sečnine), ki sta obe ključni surovini za proizvodnjo umetnih gnojil, sta v zadnjem tednu poskočili za približno 30 odstotkov. Več kot četrtina nitratnih umetnih gnojil namreč pride na svetovni trg skozi Hormuško ožino.
Pri proizvodnji gnojil je pomembno tudi žveplo. Iran proizvede približno 30 odstotkov vsega žvepla na svetu, največ se ga uporabi za proizvodnjo žveplove kisline. Ta je po proizvedenih količinah na prvem mestu med vsemi anorganskimi kemikalijami.