V Združenih državah Amerike za generacijo iz šestdesetih let velja, da se vsi spomnijo, kje so bili, ko so ubili predsednika Johna Kennedyja. Za generacijo, ki je bila pri sebi na začetku novega tisočletja, pa pravijo, da vsi njeni pripadniki vedo, kjer so bili 11. septembra 2001, ko je Mohamed Atta pilotiral eskadriljo civilnih letal v svetovno trgovinsko središče v New Yorku in na ameriško obrambno ministrstvo v Washingtonu. Za generacije med tema dvema pa je usoden neki drug datum.
»Kje ste bili 11. julija 1995?« je vprašanje, na katero mora znati odgovoriti vsak, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vedel, kaj dela v življenju. Če ne zna odgovoriti, težko zagovarja misel, da je takrat pripadal človeštvu. Na ta dan se je zgodil največji zločin proti človeštvu v Evropi po drugi svetovni vojni. Tako so presodili Združeni narodi in vsaj dve sodišči v Haagu, eno od teh je v obsodbi Radovana Karadžića na dosmrtno ječo ta zločin označilo za genocid. Dobro je vedeti, kje si na ta dan bil. Če si bil v bližini Srebrenice, pa se tega datuma ne spomniš, je bolje obrniti hrbet brez pozdrava.
Dejan Gajšek iz Celja se tega datuma zelo dobro spomni.
Ukaz za preboj ni prišel
»Zjutraj 11. julija 1995 sem bil v Tuzli,« je povedal v dnevni sobi ob reki in železnici v Celju, v hiši, v kateri je odraščal in zdaj živi. »10. zvečer smo na fronti v Olovu slišali, da so Srebrenico obkrožile enote generala Ratka Mladića. Govorilo se je, da je tam izredno stanje. Ljudje so se bali, da bodo četniki prišli v mesto. Vzeli smo dva džipa in tovornjak in odšli v Tuzlo. Vsega skupaj nas je bilo okrog štirideset oficirjev in vojakov. V naši brigadi je bila tudi četa borcev iz Srebrenice. Nekateri so bili v Srebrenici ranjeni in so prišli k nam na zdravljenje. Naša ideja je bila, da gremo v protinapad, ker smo bili prepričani, da bo do protinapada prišlo. Nihče ni mogel verjeti, da bo mesto kar prepuščeno na milost in nemilost sovražniku.«
Dejan Gajšek je edini Slovenec, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Vemo za še enega Slovenca, ki je sodeloval v vojni, vendar je bil med napadom na Srebrenico pripadnik vojske Republike Srbske in obsojen na 35 let zapora kot vojni zločinec. Gajšek se je javil med prostovoljce, ki so hoteli zločin preprečiti. V Srebrenici je srbska vojska v dveh dneh pobila 8373 muslimanov in jih zakopala v množične grobove. Od tam so jih potem prekopali in vozili na grobišča v Srbijo. Še vedno niso vsi identificirani. Gajšek še danes misli, da bi bilo mogoče genocid preprečiti.
»Odšli smo v komando mesta v Tuzli, da bi dobili ukaze, kje naj se javimo. Mislili smo, da nas bodo razporedili kot okrepitev. Mislili smo, da bomo delali za preboj do mesta, da bi pomagali prebivalstvu. Prišli smo kot prostovoljci z izkušnjami iz takšnih akcij. Ni bilo nobenih natančnih informacij, kaj se v Srebrenici dogaja. Jasno je bilo samo to, da je zelo nevarno in da grozi katastrofa. Nismo vedeli, da so se ljudje zatekli v bazo Združenih narodov, da so se tudi enote Združenih narodov umaknile v oporišče in da ne reagirajo. Vedeli smo samo, da je Srebrenica obkoljena in da bo vsak čas padla.«
Namesto da bi jih razporedili v enote za preboj, pa jih je pred poveljstvom drugega korpusa obkolila vojaška policija.
»Čakali smo na ukaz, na koncu pa so nam rekli, da ne smemo nikamor, ker je Srebrenica že padla. Prišli smo pripravljeni, da tvegamo svoja življenja. Naredili bi vse, da bi razrešili položaj. O tem nikoli niso govorili. Samo naš poveljnik Šemso Muminović je javno rekel, da je bila pred korpusom enota, ki ni hotela dopustiti, da se zgodi nekaj groznega. Potem so nam rekli, da bi to bil samomor, ampak jaz vem, kaj lahko naredi petdeset ljudi, ki vedo, kaj delajo. Dva ali tri dni pozneje smo s poveljnikom obrambe Srebrenice Naserjem Orićem prebijali proti Nezuku. Ampak v Srebrenico sem prišel šele leta 2015 na komemoracijo.«
Ustavili Mladićevo ofenzivo
Dejan Gajšek je bil v letih 1994 in 1995 pripadnik 242. muslimansko-zvorniške brigade Armade BiH, edine regularne vojske, ki jo je država imela. Vse drugo so bile milice.
»Sodeloval sem v vseh bitkah in prebojih od napada na Malo Jelico, Kalesijski vis in naprej do Visoke Glavice, kjer smo ustavili Ratka Mladića in njegovo ofenzivo Kladivo in nakovalo. Mislim, da ni bilo niti ene akcije, v kateri ne bi bil v prvem ešalonu. V brigadi sem bil do 25. septembra 1995. Mi smo bili interventna enota, nismo držali linije. Poklicali so nas, da smo šli naprej in prebili fronto.«
Rojen je bil leta 1976, ob padcu Srebrenice je komajda dopolnil devetnajst let in je vso mladost preživel v Celju v slovenski družini.
»Kako ste zašli v bosansko vojno?« Nekatera preprosta vprašanja imajo zapletene odgovore.
»Ko se je v Sloveniji začela naša osamosvojitvena vojna, sem na radiu slišal, da je oblegana celjska kasarna. Sem letnik 1976, takrat nisem bil star niti šestnajst let. Usedel sem se na kolo in se zapeljal okoli kasarne, vendar dlje kot do barikad nisem mogel.«
Potem ga vojna ni zanimala več, dokler ni slišal, kaj se dogaja v Bosni. V Štorah je v železarni delalo veliko Hrvatov, Srbov, Makedoncev, Albancev in vseh drugih narodov bivše države. Vojna v Bosni je bila predmet pogovorov in predmet molka. Vsi so vse vedeli.
»Ko so ljudje začeli bežati k nam, sem počasi začenjal razumevati, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da je treba nekaj narediti. Hotel sem pomagati. Bil sem zelo mlad, najstnik. Seveda me nihče ni resno jemal.«
Odšel je od doma v Zagreb, ker je slišal, da se okrog nove džamije zbirajo muslimani. Tam je naletel na poveljnika jurišne brigade Črni labodi Haseta Tirića, ki je v Zagrebu kupoval orožje. Črni labodi so dobili ime po Mehdinu Hodžiću, ki je poveljeval prvi bitki bosanske vojske, v kateri so Bošnjaki zmagali. Hodžić je bil ubit, njegov nadimek je bil Črni labod in po njem je dobila ime najuspešnejša in najučinkovitejša brigada Armade BiH.
Hase Tirić je ugasnil njegovo željo. »Slovenec, dober si, pomagaš, kolikor lahko, ampak si premlad. Ne moreš z nami,« je rekel Tirić. Če bi imel vsaj 17 let in pol, bi te morda še vzeli s seboj. Tako pa srečno pot.«
»Hvala ti, Hase,« mu je rekel, »ampak prej ali slej bom prišel.«
Zasliševali so ga šestkrat na dan
Ko je dopolnil 18 let, je 28. novembra sam v Zagrebu stopil na avtobus, ki je skozi Split, Mostar in Jablanico peljal v Zenico, tam pa se na tovornjaku odpeljal v Tuzlo. Na poveljstvu 2. korpusa so ga najprej zaprli in pet dni šestkrat na dan zasliševali, kaj je prišel tja počet.
»Tam so vrata,« so mu na koncu rekli, »vrni se domov. V armado ne jemljemo tujih državljanov.«
Kljub sumom, da je morda srbski vohun, pa ga je polkovnik Šemso Muminović vzel v svojo brigado.
Razporedil ga je v interventno enoto in čez dva dni je bil 300 metrov stran od srbskih položajev na Majevici. Dva dni prej je prvič v življenju imel v rokah puško. Ni bil več Dejan Gajšek. Vsi so mu rekli samo še Slovenac.
»V vojsko sem šel, ker sem bil naiven,« je rekel. Nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj je bila Srebrenica prepuščena sama sebi in je na zemljevidu vojne zaznamovana z genocidom. Bila je pod zaščito Združenih narodov, nad njo so letala bojna letala, poveljnik mirovnih enot Združenih narodov general Philippe Morillon pa je z obljubo zaščite razorožil ljudi, ki so jo branili. Vsi so vedeli, kaj se bo zgodilo, nihče ni reagiral. Akcije pomoči so ovirali. Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.
»Vedel sem, da so ostali samo ljudje, ki niso imel denarja, da bi lahko odšli v tujino, in niso poznali nikogar, ki bi jih tja lahko spravil. Ostali so tisti, ki niso imeli nič, in tisti, ki so tako hoteli. Hotel sem se boriti z njimi. Bil sem mlad in nisem razumel politike. V bitkah ljudje umirajo, politika pa se odloča v skladu s svojimi interesi. Moj cilj je bil pomagati ljudem, ki so ostali.«
Pokazal je priznanje, za hrabrost, požrtvovalnost in prispevek k obrambi in osvobajanju Republike Bosne in Hercegovine.
»Srečno sem šel skozi,« je sklenil. »Nekaj prask.«
Ko so v Srebrenici pobijali muslimane, je bil brez zadržkov na njihovi strani.
