Mesto Bor je desetletja živelo od rudarstva. Že od štiridesetih let prejšnjega stoletja so se ljudje iz vse nekdanje Jugoslavije zgrinjali v regijo v iskanju dela. Odkar je rudarski kompleks leta 2018 prevzela kitajska državna družba Zijin Mining, pa Bor in okolica doživljata globoke in boleče spremembe.
Naložbe v vrednosti približno 2,3 milijarde evrov so močno povečale proizvodnjo, hkrati pa korenito spremenile vsakdanje življenje prebivalcev. Družine izgubljajo domove, zemljo in spomine, celotna naselja pa se umikajo širitvi rudnika. »Izkoriščanje rude se je povečalo za 300 odstotkov. Največja zmogljivost taljenja v topilnici se je bistveno povečala, zdaj pa se zahteva še dodatna razširitev zmogljivosti za novih 250 odstotkov,« za Deutsche Welle opozarja Snežana Šerbula, profesorica Tehniške fakultete v Boru, ki že leta opozarja na nepravilnosti v delovanju družbe.
Med najbolj onesnaženimi območji v Evropi
Bor nikoli ni veljal za okoljsko čisto mesto. Onesnaženost zraka, posledica desetletij izpustov žveplovega dioksida in težkih kovin iz topilnice, ga uvršča med najbolj onesnažena območja v Evropi. Posledice so hude: izginjajo gozdovi in reke, ogrožene so divje živali, prebivalci pa po podatkih Inštituta za javno zdravje v povprečju živijo deset let manj kot drugje v Srbiji. Strokovnjaki opozarjajo, da se je položaj po prevzemu s strani kitajske družbe še poslabšal.
V primerjavi s preostankom države je pri prebivalcih Bora bistveno večje tveganje razvoja vseh vrst raka ter dihalnih, srčno-žilnih in prebavnih bolezni. Težke kovine, kot sta arzen in kadmij, prisotne v vodi in hrani, povzročajo resne zdravstvene težave – od poškodb ledvic in jeter do povečanega tveganja rakavih obolenj. Številne organizacije opozarjajo, da državne institucije storijo zelo malo za zaščito prebivalcev ali zagotovitev nadomestnega bivališča za prizadete družine.
»Kot da spimo na zlatu, a umiramo za rakom,« je za Politico povedala 73-letna Joleht iz vasi Slatina. Sosedje trdijo, da se njihove hiše zaradi podzemnega izkopavanja bakra in zlata postopoma sesedajo – na zidovih nastajajo razpoke, voda pa vdira v domove.
Nevarno delo v rudniku
Željko, ki je v rudniku delal več kot deset let, je po delovni nesreči leta 2023 izgubil 40 odstotkov gibljivosti desne roke. »Varnostni standardi so se poslabšali, število nesreč pa se je povečalo, odkar je kompleks prevzel Zijin,« je povedal za Politico.
V Boru skoraj ni družine, v kateri vsaj en član ne bi delal v rudniku, zato se prebivalci zavedajo, da je njihovo preživetje od njega močno odvisno. Kljub temu nezadovoljstvo v zadnjih letih narašča, zlasti med družinami, ki so jim zaradi širitve rudarjenja odvzeli zemljišča. Družba je medtem pripeljala na tisoče delavcev iz Kitajske, jih nastanila v zaprtih kampih znotraj rudarskega območja in onemogočila njihovo vključevanje v lokalno skupnost. »To je kolonizacija,« pravijo domačini, katerih družine so več generacij živele od kmetijstva, danes pa je njihov obstoj resno ogrožen.
Kdo ima največjo korist?
Pogodba med Srbijo in družbo Zijin Mining ostaja zaupna, kar sproža vprašanja o njeni zakonitosti. Kitajska prisotnost v regiji je obsežna, a pogosto nevidna – kamp podjetja lahko zapustijo le menedžerji in vodilno osebje.
Vse pogosteje se zastavlja vprašanje, kdo ima od vsega skupaj največ koristi. Večina rude se izvozi na Kitajsko, zdi pa se, da tudi največji del dobička ostane kitajski družbi. »Po prevzemu rudnika družbe Zijina je baker postal najpomembnejši izvozni proizvod Srbije na Kitajsko.