Poskušal vam bom razložiti, kako mi gledamo na to vprašanje. Perzijski pesnik Sadi iz Širaza je rekel, da smo ljudje člani iste celote in smo bili ustvarjeni z enako podobo in dušo. Če en del čuti bolečino, bodo tudi drugi živeli v nelagodju. Če nimate sočutja do človeške bolečine, izgubite pravico, da se imenujete človek. Ta stavek smo zapisali na zid Združenih narodov, rad pa ga je citiral tudi bivši ameriški predsednik Barack Obama.
Zakaj v odgovoru na praktično vprašanje citirate pesnika?Zato, ker je virus zajel ves svet. Po zadnjih podatkih je več kot milijon obolelih, umrlo pa je več kot 100.000 ljudi. Iran je močno prizadelo takoj na začetku. Danes imamo več kot 70.000 okuženih, umrlo pa je skoraj pet tisoč ljudi. Ampak težko je za vse. Vsi se spopadamo s to boleznijo, o kateri premalo vemo. Vendar so Iran in Iranci v veliko težjem položaju od vseh drugih. Če imate vi problem, je naš problem dvakrat večji.
Ali nismo vsi na istem?Ne. Iran je pod težkimi sankcijami Združenih držav Amerike, ki so jih pred dvema letoma še okrepili. Zaradi tega je ekonomska situacija v državi še težja, zaradi šibke ekonomije pa se še težje soočamo z epidemijo. Res je, da v Iranu razmišljamo o normalizaciji delovanja države. To počnemo v kompliciranem položaju. Ne moremo reči, da se položaj stabilizira. Pred več kot mesecem dni smo uvedli stroge ukrepe, ki naj med ljudmi povečajo razdaljo in preprečijo neposredne stike. Položaj je bil skrajno napet, ker je prihajalo iransko novo leto nauruz. V tem času se ljudje množično obiskujejo, potujejo znotraj Irana, v Iran prihajajo na obisk družine iz tujine. Cela država se premika sem in tja. Polna so letališča, avtobusne in železniške postaje in avtoceste. Vsi gredo na bazarje, ker se v tem času kupuje darila. Množično se obiskuje verske obrede. V pričakovanju tega nas je prizadela epidemija in smo morali sprejeti ostre ukrepe, da smo omejili nenadzorovano razširitev okužbe.
Pa je bila država uspešna?Da. Uspešna je bila do te mere, da lahko ta teden zmanjša razdalje med ljudmi. Vendar je treba to izpeljati na pameten način. Odpiramo nekatere trgovine, oživljamo gospodarske dejavnosti. Šole, fakultete, kulturni centri in vsi verski centri so še vedno zaprti. Tu ni popuščanja. Ponovno se odpirajo uradi, vendar delajo samo z eno tretjino svoje zmogljivosti. Te omejitve še vedno veljajo. Tako kot mnogo drugih držav, ki so v podobnem položaju, pa tudi mi postopoma skušamo previdno vrniti ekonomijo v kolikor toliko običajne tirnice.
Ko je epidemija prišla do nas, smo že videli, kaj se je zgodilo na Kitajskem, v Južni Koreji, Iranu in Italiji. Vi ste bili takoj na začetku. Kako ste se zavedeli, da je položaj resen?Nekje od sredine januarja je postajalo jasno, da se je treba na virus nekako pripraviti. Vendar se je zdel daleč. Pri nas smo ga zaznali 18. februarja v mestu Kum. Kum je versko središče z mnogo verskimi šolami vseh stopenj. Tja ves čas prihajajo in odhajajo študenti in učitelji z vsega sveta. Tam so naredili prve teste in ugotovili, da sta okuženi dve osebi. Prebivalstvo smo informirali, da je virus prišel do nas, in začeli pripravljati ustrezen odziv. Ampak dva dni po potrditvi virusa so bile v Iranu parlamentarne volitve. Volitve smo izpeljali, prebivalce pa opozorili, naj bodo previdni. Jasno, da je to vplivalo na udeležbo. Virus pa je že začel potovati. Najprej se je pojavil v severni provinci Gilan in se potem razširil na druge konce države.
Iran je ogromna država. Je res, da ste ukinili promet med Teheranom, Mašhadom, Isfahanom in drugimi velikimi mesti? To je problem za majhno državo, kot je Slovenija. So Iranci spoštovali prepovedi?Res je. Iran je velika država s 84 milijoni prebivalcev. Virus se je začel razširjati prav v tistem trenutku leta, ko je na ulicah največja gneča, med mesti pa najgostejši promet. Za novo leto noruz je običajno na poti dvajset milijonov ljudi hkrati. Mašhad, Isfahan, Kum, potem mesta v severnem Iranu in mesta na obali so takrat vsa polna obiskovalcev. Vlada je tehtala, kaj naj naredi. Sprejela je stroge ukrepe za omejitev gibanja, čeprav je bilo jasno, da je to nekaj zelo velikega. Dejansko je bil ukinjen največji praznik v letu, ko gre vsa država za nekaj dni na počitnice. Zdaj pa nihče ni smel nikamor. Ko je odločitev padla, je bila stroga, ljudje pa so ukrepe spoštovali. Država se je v dobršni meri ustavila.
Kako po več kot mesecu dni ocenjujete učinkovitost ukrepov? So delovali?Seveda so delovali. Morali so delovati. Če ljudje ne bi spoštovali ukrepov, bi morda bilo pri nas slabše kot kjer koli na svetu. Položaj je bil idealen, da se virus v nekaj dneh razširi na celo državo in se naseli v vsaki družini. Noruz je čas, ko vsi obiščejo vse, ki jih poznajo. Vsak Iranec je v resnem stiku vsaj s petnajstimi drugimi. Večina pa z veliko več. Brez omejitev bi hkrati zboleli vsi. Osemdeset odstotkov ljudi pa se je takoj odzvalo in so vzpostavili distanco.
Ste res zaprli bazar v Teheranu, svetišče imama Reze v Mašhadu in grobnico imama Homeinija? To so zdaj prazni kraji?Da. In nekaj časa bo še tako. Mašhad, Kum, Isfahan, celo mesto Širaz in mavzolej imama Homeinija. Vsi kraji, kjer se ljudje zbirajo v velikih množicah, so bili zaprti in še vedno so zaprti. Iranski verski voditelj ajatola Hamenej je ta teden sporočil v televizijskem nastopu, da so svetišča še naprej zaprta, četudi se bo čez dva tedna začel sveti mesec ramadan, ki je največji muslimanski praznik in se čez dan postimo. Še naprej bodo svetišča prazna. Vsi verski voditelji so v tem enotni in spoštujejo protokole. Virus ne pozna meja. Ne loči med bogatimi in reveži, med funkcionarji, politiki in običajnimi ljudmi. Med prvimi je zbolel predsednik parlamenta, z njim pa desetina parlamentarcev. Za vse velja enako.
So bile džamije v Iranu pred ramadanom že kdaj zaprte?So v Sloveniji kdaj cerkve že zapahnile vrata? Ne, seveda ne.
Pred epidemijo smo pričakovali vojno med Iranom in ZDA. Iran je bil pripravljen na vojno. Vam je to pomagalo ali škodilo pri epidemiji?Napetosti med Iranom in Ameriko obstajajo desetletja. V prejšnjih mesecih je prišlo do vrhunca, ko je Amerika s terorističnim napadom ubila Kasima Sulejmanija. Mi smo v okviru legitimnosti odgovorili, napetost je popustila. Vendar epidemija ni pripomogla k zmanjšanju napetosti. Amerika je v naši največji stiski še zaostrila sankcije.
Je pod sankcijami tudi medicinska oprema?Ne glede na to, kaj govori propaganda, je v resnici v praksi vanje vključena tudi medicinska oprema. Sankcije izvajajo pritisk na našo ekonomijo, vendar je močan tudi pritisk na naše zdravstvene strukture. Iranska medicina je sicer na dobri ravni, kar se tiče znanosti in kadrov, imamo pa hude težave pri uvozu medicinske opreme in zdravil. Pri boju z virusom moramo premagati veliko večje ovire kot drugi.
So se med epidemijo sankcije zmanjšale?Ne. Nikakor ne. S humanitarnega vidika smo pričakovali, da ne bo prišlo do politizacije epidemije. Sam sem pričakoval, da bo Iran lahko lažje uvažal medicinsko opremo in zdravila. Tega ni bilo. Pričakovali smo, da se bodo države prepričale Ameriko, da vsaj začasno ukine sankcije, vendar se nič takšnega ni zgodilo.
V Sloveniji je lažje kupiti opico kot masko. V vsej Evropi je tako. Kako je pa pri vas? Kaj ste naredili?Iranski vrhovni voditelj je v zadnjem nastopu omenjal nekatere vidike zahodne kulture. Pomanjkanje mask in medicinske opreme je očitno. Nekje so namesto mask kupovali orožje. Na našem veleposlaništvu smo za preprosto masko plačali dva evra. V Iranu smo zdaj probleme z maskami nekako rešili. V vsaki lekarni lahko dobite masko za 2800 iranskih tomanov, kar znese okrog 15 centov. Tudi pomanjkanja hrane ni. To smo izpeljali z največjimi težavami, ker moramo delovati pod sankcijami.
