Fascinacija in strašljivost sta dva konca iste palice. Nekoč so bili slavni tisti, ki so naredili kaj dobrega, so izumljali ali skladali, sčasoma pa so to postali tudi tisti, ki so naredili nekaj slabega. Pojem fascinacije je nekoč zajemal slavne, potem zloglasne in na koncu samo razvpite. Slavni so bili znani zaradi nečesa dobrega, zloglasni zaradi slabega, razvpiti pa že, če se je govorilo o njih.
Torej ni več pomembno, kaj počneš, ampak zgolj to, da si dober v tem?Dober moraš biti v »delanju« samega sebe, v gradnji lastne blagovne znamke. Danes smo počasi že vsi vsak svoj Damjan Murko. Ljudje se ne poglabljajo v to, kaj počneš. Če si v časopisih, si slaven, popularen in se ljudje lepijo nate. Če nisi, se ne.
Izbruh popularnosti serijskih morilcev v ZDA se je zgodil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Se je takrat zgodilo kaj posebnega? Gre pri tem za neko vzajemnost – mediji ljubijo like serijskih morilcev, ti pa medijem vračajo ljubezen?Šlo je za serijo drobnih stvari, ki so se zložile v kulturni kontekst, v katerem je serijski morilec postal zvezdnik. Američani bi temu rekli perfect storm: vse se je ujelo. Dva od dejavnikov sta bila totalna deziluzija glede ameriškega pravnega sistema in izguba zaupanja vanj, za kar je poskrbelo nekaj sodnih škandalov, denimo sojenje O. J. Simpsonu ali pa Projekt nedolžnih, v katerem s pomočjo novih analiz dokazov, DNK, rešujejo po krivem zaprte. Izkazalo se je, da je sodni sistem včasih zelo nezanesljiv.
Ti mejniki so bili jasni tudi znotraj popularne in medijske kulture: najprej so bili priljubljeni tako imenovani slasher filmi, v katerih so bili morilci povsem zlobni, veliko je bilo krvi, predstavljeni so eksplicitni prizori brutalnega nasilja, običajno nad ženskami. V filmu Ko jagenjčki obmolknejo smo leta 1991 spoznali serijskega morilca Hannibala Lecterja, do katerega smo vzpostavili ambivalenten odnos – na neki točki celo navijamo za to, da Anthony Hopkins pobegne iz zapora. Leta 2006 pa so začeli snemati nanizanko Dexter, v kateri je serijski morilec dober in v imenu pravičnosti vzame zakon v svoje roke. Na začetku imamo torej serijskega morilca, pred katerim bežimo, potem Lecterja, do katerega imamo ambivalenten odnos, a ga tudi ne bi imeli v dnevni sobi, na koncu pridemo do poštenega in načelnega serijskega morilca, s katerim se želimo spoprijateljiti.
Do neke točke je obstajal velik prepad med popularno, medijsko podobo serijskega morilca in opredelitvijo v filmih ali nanizankah ter med resničnimi morilci – šlo je za stereotipne predstave o pošastih, blaznežih, v resničnosti pa se je večkrat izkazalo, da so bili morilci čisto povprečni, neizstopajoči »Janezi«.V ozadju tega stoji znanstven, sociološki, kriminološki diskurz. Italijanski kriminolog Cesare Lombroso je konec 19. stoletja razvil opredelitev zločinca glede na njegovo zunanjo podobo in fizične značilnosti. Njegova hipoteza je bila, da lahko delinkventa prepoznaš po kakšni distinktivni potezi na obrazu, načinu hoje, da torej lahko zločinca nemudoma prepoznaš. Takrat so to pograbili tudi v novičarskih časnikih in posledično v javnosti. S sodobno sociologijo se je to spremenilo, saj se je ideja zločinca odmaknila od biološke logike in v ospredje postavila idejo, da sta posameznikova osebnost in »zločinska narava« stvar družbe. A tudi ta nasprotna paradigma ni bila najboljša, saj je to pomenilo, da zločinca nikakor ne moreš prepoznati, da je vseprisoten in lahko nate preži v vsaki ulici.
Kar pomeni, da ga ne moremo prepoznati že na prvi pogled.Velik del tega v ozadju podpira krščanski imaginarij, po katerem mora med lepo dušo in lepim telesom obstajali skladnost. Realno obstoječe neskladje, diskrepanca lepega obraza in zločinskega dejanja pa potem sproža fascinacijo. Vedno znova odkrivamo, da se človeku ne pozna že na obrazu, ali je dober ali slab. Dober primer tega je šarmanten, simpatičen, inteligenten, čeden Ted Bundy, pri katerem so se ravno zaradi njegove zunanje podobe čudili, kako je lahko storil takšne zločine, ravno zaradi tega pa je sprožil toliko navdušenja. Obstajajo morilci, ki niso slavni, čeprav so se za to trudili, a jim ni »uspelo«, ker niso bili tako všečni. Tudi grdi ljudje storijo zločin.
A to ni tako »zanimivo« ali izstopajoče.Ja, saj ne pride do nesporazuma v našem dojemanju oziroma nereflektiranem ideološkem imaginariju, ki ga nosimo s seboj pri opazovanju sveta.
Kakšna je pravzaprav definicija serijskega morilca? Se pri nas v to skupino uvrščata samo Metod Trobec in Silvo Plut?V sedemdesetih letih naj bi bil še eden nekje v Ljubljani, ki je ubijal z nožem, a je zadeva precej neraziskana. Pred časom so tudi spremenili definicijo in med serijske morilce zdaj uvrščamo tudi tiste, ki so ubili »samo« dve osebi (prej je bilo to število tri). Zakaj? Ker se vedno bolj pravilno predpostavlja, da serijskega morilca določa psihopatologija iz ozadja, torej psihološke nastrojenosti in kakovost vedenja, ne pa količina žrtev. Obstaja trenutek, ko se serijski morilec začne razlikovati od drugih, pred njim pa ni nič kaj drugačen od normalnih ljudi. In to je prvi umor. V 90 odstotkih je prvi umor – podobno kot prva pokajena cigareta – nesreča, nesporazum, naključje ali eksperiment. Pomembno je, kaj se zgodi za tem, v času, ko se posameznik sooča s tem čustveno intenzivnim in moralno problematičnim dogodkom. Lahko se kesa, išče odpustek v veri ali pa ima vse življenje nočne more in občutek krivde. Če pa posameznik v tem prepozna neko vrsto uživanja, bo ubil še enkrat. In potem tako dolgo, dokler ga ne dobijo. Pomembna je torej že sama ponovitev, ne pa število žrtev, in iz tega so izključeni najeti morilci in kriminalna združenja, govorimo le o posameznikih, ki ubijajo iz gušta, ker jim je to všeč. V takem primeru je z njimi konec. Zato je tudi tako težko nehati kaditi ali piti alkohol, saj je to za nas skušnjava in užitek.
Ob 30. obletnici usmrtitve Teda Bundyja je Netflix konec januarja letos izdal dokumentarni film o tem ameriškem serijskem morilcu. Med odzivi gledalcev v javnosti so bili tudi zapisi, kako privlačen je, zaradi česar je Netflix »opozarjal«, da gre vendarle za posiljevalca, ki je žrtve tudi obglavljal. Kaj menite o takšnem odzivu?Netflixa ni to nič presenetilo, gre za navadno sprenevedanje, ki so ga mediji polni. Merili so točno na to, kar so dobili. Spet gre za vprašanje, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? Mediji podpirajo tisto, česar si bralci ali gledalci želijo, oni pa berejo tisto, kar jim mediji dajo. Gre za vzajemno pogojevanje in vsi potrebujejo serijske morilce. Gesto, na kakršno je Netflix deklarativno meril, pa je zares naredila predsednica novozelandske vlade, ko je v govoru po nedavnem pokolu v Christchurchu dejala, da ne bo izgovorila imena morilca. Tako ga je odstranila iz simbolnega imaginarija tega, za kar si želimo, da obstaja v naši realnosti. Če pa nekdo reče, da nečesa ne smeš gledati, je to bolj povabilo kot kaj drugega.
Sojenje Tedu Bundyju je bilo prvo, ki so ga televizije prenašale v živo, kar je imenitno izrabil v svoj prid in se tudi tako naredil nesmrtnega.Bil je nastopač, narcisoiden, večjo minutažo si je pridobil s tem, da je bil sam svoj odvetnik. Če ne moreš priti na televizijo zato, ker si naredil nekaj dobrega, prideš zaradi drugega razloga. Pomembne so minute na televiziji, ne pa moralna dimenzija.
Se je ravno z njim spremenilo javno dojemanje »tipičnega« serijskega morilca?Morda, a v ozadju njegovega »uspeha« je bil še napor FBI za pridobitev dodatnih sredstev na račun preiskovanja serijskih morilcev, ki naj bi v ZDA v sedemdesetih in osemdesetih letih eksplodirali. FBI je od kongresa zahteval več denarja in tako z navajanjem števila morilcev in žrtev zagnal moralno paniko.
FBI je leta 1972 tudi oblikoval posebno enoto strokovnjakov behavioristične znanosti: gre za psihologijo, ki temelji na statističnih analizah in psihološkem profiliranju kriminalcev.Res je. To so odlično prikazali v nanizanki Mindhunter (tisti, ki izdeluje psihološki profil morilca, op. p.). Za enega od glavnih likov, sicer resničnega serijskega morilca Eda Kemperja, so našli odličnega igralca, celotna serija je zelo skladna z dejanskim potekom, šlo je skoraj že za dokumentarni film.
Zanimivo je tudi to, kako so bili serijski morilci agentom pripravljeni priskočiti na pomoč.Nekaj jih je bilo res navdušenih nad tem. Sploh Kemper je izjemno družaben človek.
Pogovori o krvavih podrobnostih umorov ob pici in kokakoli so mu polepšali dneve.Že ko je bil kot mladoletnik v priporu zaradi umorov starih staršev, se je spoprijateljil s psihologom in mu pomagal opravljati psihološke teste z zaporniki. Mimogrede se je na pamet naučil vse odgovore in tako kasneje prevaral komisijo za pogojni izpust. Stroka je očitno ugotovila, da ni problematičen samo on, temveč gre za kombinacijo njega in njegove mame. Izpustili so ga namreč pod pogojem, da se ne vrne k njej. Pa se je.
V primerih serijskih morilcev je skoraj vedno eden od usodnih dejavnikov vpliv mame. Za podnaslov svoje prve knjige o tej temi ste si izposodili besede Janeza Ruglja »Normalen psihopat patološke matere«.To je nadaljevanje sociološke paradigme, ki pravi, da ni narava tista, temveč vzgoja, ki vpliva…
A tukaj naredimo že korak naprej od vzgoje kot take. Od takšne mame, v povezavi s tako ali drugače odsotnim očetom, in iz takšnega otroštva nihče ne bi mogel priti normalen v svet.Ravno o tem govorim. Ob patološki materi je za to vsekakor manj možnosti. Običajno gre za to, da sinu v otroštvu povzroči nepopravljivo škodo oziroma ne stori tega, kar bi s pomočjo denimo očetovske figure morala. Je ambivalentna, podaja izključujoče se informacije o realnosti in ženskem spolu, je vseprisotna, a obenem čustveno odsotna. Mame, ki so generirale serijske morilce, so se običajno poskušale maščevati moškim oziroma (odsotnemu) možu. Sinu tako amputirajo možnost zgleda po moškem liku. Ljudje običajno postavijo vprašanje, kaj se mora človeku zgoditi, da postane serijski morilec. Povsem primerno je tudi nasprotno vprašanje – kaj se mu mora zgoditi, da to ne postane. Ta pot, ki jo večina nas prehodi, je težja – narediti človeka normalnega, dolgočasnega, rutiniziranega, predvidljivega, navadnega nečimrneža, ki sanja, da bo ubil, a tega ne stori.
Torej smo vsi (potencialni) morilci?Ob takšni filozofski razpravi je to nujno izhodišče. A takšna izjava je mogoča le ob moralno-filozofski predpostavki, ki je zelo nezdružljiva s prevladujočim moralnim kontekstom in krščansko logiko, da se otrok rodi brezmadežen in nedolžen. Zato jo je težko pogoltniti.
Verjetno tudi zato, ker nočemo živeti v svetu, v katerem smo v osnovi vsi hudobni?Da smo ljudje dobri, je krasna ideja. Kakor tudi, da gremo k spovedi, če grešimo. Radi imamo predstave, ki nam potrjujejo, da smo dobri, saj smo vendarle nečimrni.
Če se vrneva nazaj k mamam: zakaj serijski morilci enostavno ne ubijejo mame? Sovraštvo in zamere tako preusmerijo na drugo žensko, a z vsako žrtvijo posredno ubijajo mamo.Renata Salecl pravi, da je serijski umor umor matere, množični pa umor očeta. Vsak serijski morilec se na koncu hoče znebiti vseprisotne matere, a ne smemo pozabiti, da ne gre za rezultat, temveč za proces v uživanju. To je tako, kot bi odvisniku rekel, naj si takoj da zlati šus, saj bo v nekem trenutku tako ali tako vzel preveliko dozo droge. A treba je živeti na robu, se poigravati z mislijo, uživati. Ed Kemper je povedal, da je točno vedel, da bo na koncu ubil mamo. Ni pa vedel, koliko drugih bo še vmes. Tudi on je obglavljal svoje žrtve, jih včasih vozil naokrog v prtljažniku, nekaj pa jih pokopal na vrtu.
In to tako, da so glave »gledale« proti oknu njegove mame, kajne?Ja, v smeri njene spalnice. Rekel je, da je mama vedno želela, da bi se ljudje zgledovali po njej (v angleščini: to look up to her, op. p.). Iz geste se lahko razbere intimna želja ustreči materi, česar si želi vsak otrok, četudi je pot travmatična, a je nujna za preživetje.
Tudi Metod Trobec je imel z mamo dokaj specifičen odnos.Saj ga imamo kar vsi. Problematična mati je skoraj nujen, nikakor pa ne zadosten pogoj za razvoj psihopatologije, ki lahko vodi v uživanje v morjenju in stopnjevanje v nadaljnje morjenje. Njen pomen za Trobca je bil še najbolj indikativen v tem, da se je Trobec ubil dva meseca po njeni smrti.
Ker ni želel ali znal živeti brez nje?Seveda ne, svet brez Nje je bil opustošen in prazen. Zelo ga je razvajala in crkljala, morda tudi zaradi njegovih učnih težav. Pri Silvu Plutu denimo to ne drži, saj je bila mama do njega brutalna in nikoli pretirano čustvena.
Tukaj imamo dva različna pola – na eni strani preveč zaščitniško mamo, na drugi nasilno.Ekstrem ni nikoli dober. Je pa težko reči, zakaj človek ubija: kot bi želeli našteti sestavine za recept serijskega morilca.
Vse se mora ujeti?Na neki optimalen način že, a tudi v tem primeru še ni nujno, da bo človek ubijal. Najobičajnejša začetna interpretacija je, da gre za psihopate. A kdo so psihopati? Običajno so opredeljeni s tremi lastnostmi: makiavelizmom, se pravi, da ne izbirajo sredstev za dosego cilja, narcizmom, torej prepričanjem v lastno izjemnost, superiornost, ter pomanjkanjem empatije. Te tri lastnosti naj bi po popularnem mišljenju avtomatično vodile v zločine. A ta triada, ki naj bi predstavljala središče psihopatologije, se pričakuje od 80 odstotkov normalnih ljudi, zlasti tistih, ki imajo pomembno mesto v reprodukciji družbe in kulture. Brez psihopatskega nastavka bi marsikdo težko opravljal svoje delo. Zelo šablonsko lahko potegnemo enostavno enačbo: najuspešnejši posamezniki – uspešnost pa se običajno kaže v znesku mesečnega dohodka – so največji psihopati. Pri uspešnih politikih, kirurgih, umetnikih pa gre za psihopatologijo, ki se izrazi na kulturno legitimen način, torej v niši, kjer je to dopustno, dovoljeno in celo nujno. A tudi patološka mater in Macdonaldova triada sociopatije – gre za močenje postelje, požiganje in krutost do živali v zgodnjih letih – nista dovolj za to, da bo nekdo postal serijski morilec. Cinično rečeno – morda vam spodleti in postanete zgolj politik.
Kje je torej tista točka, v kateri se pot za dvojico z istimi »pogoji« razcepi, in eden mori, drugi pa ne?Povečini gre za nekaj, na kar nimamo vpliva. Morda za naključje ali ekonomski razred staršev. Nekdo s patologijo v Murglah in nekdo s to isto patologijo na Fužinah imata povsem drugačne možnosti v življenju.
Torej v umor vstopi tisti, o katerem sva govorili? Pri enem se zgodi, pri drugem pač ne?Humanistika je z razlogom veda, in ne znanost, saj lahko o človekovem vedenju zgolj informirano ugibamo, ne moremo pa zares vedeti. Razlika je lahko že v tem, da je nekdo prvorojenec, drugi pa drugorojen, ali pa različnost spola, denimo tudi odvečna teža, ki privabi medvrstniško nasilje in nato vodi v agresivno vedenje. Travma, ki lahko generira vedenje serijskega morjenja, lahko generira tudi hvalevredno, omikano vedenje. Neki nemški kriminolog je v začetku 20. stoletja zapisal, da lepe melodije, globoke romantične pesmi, znanstvene pogruntavščine v dušah ljudi zasedajo isto mesto kot zavrti zločini. Lahko govorimo o nekakšnem freudističnem nastavku, po katerem je travma kapital. Če imaš za očeta nasilneža in pijanca, zraven pa sadistično mater, ki te en dan lovi z biblijo, drugi dan pa z nožem, je to seveda lahko slabo. In to travmo lahko kapitaliziraš na način, da si zloglasen, lahko pa postaneš tudi slaven. A kaj se mora zgoditi in kaj ne, katero pot je treba prehoditi, to pa je zelo težko reči.
Če se vrneva k serijskim morilcem in njihovi priljubljenosti – zanimiv fenomen so tudi njihove oboževalke, ki jim v zapor pošiljajo ljubezenska pisma. Serijski morilci Ted Bundy, Richard Ramirez, brata Menendez in številni drugi so se poročili z dekleti, ki so jih spoznali, ko so že bili za rešetkami. Kaj je s temi ženskami narobe? Gre samo za željo po slavi?Kaj pa je narobe s tem? Vsi bi radi bili slavni.
A do tega je mogoče priti tudi na kakšen drug način.Na to je mogoče gledati tudi zunaj okvira morale. Vprašanje, kaj je z njimi narobe, je moralistično. Pragmatičen pogled na to pokaže, da če je njihov moški do konca življenja zaprt, to daje krasen občutek nadzora.
Ni treba prati umazanega perila, vedno ve, kje je njen moški?Nadzor nad svojimi najdražjimi hočemo imeti vsi, če to priznamo ali ne. Enako je z ekskluzivnostjo, dostopnostjo, da ne govorimo o tem, kakšen narcističen triumf lahko izhaja iz dejstva, da ta moški nikoli ne pogleda za kakšno drugo. Ali ni občutek, da smo zanj edino veselje, ki ga ima v življenju, krasen? Ne gre samo za navdušenje žensk nad serijskimi morilci, temveč širše za fascinacijo nad posameznikom, ki ne pusti, da mu zakon kroji usodo, in je tako skoraj svoboden, pristen. Vsakdo hoče strastnega partnerja, nekoga, ki izstopa, edinstvenega in neponovljivega. Življenje je 50 odtenkov sive, v takem dolgočasju je popolna tema privlačna. In ni lepšega kot najti nekoga, ki mu predstavljamo ves svet. Če je to po naključju serijski morilec…
Pa so to samo malenkosti?Na koncu so res. Ko odmisliš vsebino, ki je poljubna in ki je časovno ter prostorsko specifična, če izhajamo iz ustroja libidinalne ekonomije, so na neki ravni to res zanemarljive malenkosti.
Lahko rečemo, da je serijskih morilcev danes manj, kot jih je bilo nekoč?Mislim, da ne, mogoče gre le za to, da nekaj časa niso bili tako medijsko zanimivi in uporabni kot nekoč. Teroristični napad 11. septembra 2001 je spremenil medijsko krajino in ustoličil drugega dežurnega hudiča. Serijski morilec je bil pred desetletji primeren za posredovanje določenih idej in lekcij, da denimo ne smemo hoditi sami naokrog, da je ženska ogrožena in naj raje ostane v zavetju očeta ali moža… Danes pa so bolj uporabne in medijsko primerne vzgojno-izobraževalne lekcije, ki jih posredujejo množični morilci oziroma teroristi: izogibati se je treba javnim prostorom, vedno je treba biti skeptičen, vsi neznanci so lahko nevarni, kakor tudi odložen kovček. Gre za bolj vseobsegajoč nadzor in popolno pozornost posameznika na okolico, ki ne sme v nobenem trenutku popustiti. Zločinec ni samo nekdo, ki nekoga pobije v mračni uličici, je predvsem koncept, ideja, ki je dobra za posredovanje drugih idej in ideologij.
Pri nas pa serijskih morilcev sploh ni, kajne?Pri nas ni ničesar. Tipična za Slovenijo sta umor in samomor s posrednikom, kjer morilec najprej ubije razlog za svojo smrt. Tako ga primerno kaznuje za to, da mora sebi vzeti življenje. To je simbolna smrt. Simbolno te nekdo tako razvrednoti, da nehaš obstajati, da nimaš več razloga za življenje, in ti tako ne preostane drugega kot ubiti najprej njega, nato še sebe.
Je rehabilitacija serijskega morilca mogoča?Ne. To je tako kot s kadilcem. Lahko neha kaditi, a v sebi si bo še vedno želel.
In po duši do smrti ostal kadilec?Ja. Sicer bo abstiniral, a mu bo žal vsake cigarete, ki je ne bo prižgal, ob tem pa bo praviloma zelo sovražil in moralno obsojal tiste, ki še vedno kadijo. Zato je treba biti z ljudmi, ki serijske morilce samo enoznačno moralno obsojajo, zelo previden…
