Nemčija in Francija sta začeli pogovore o zaščiti Evropske unije z jedrskim orožjem. Razprave med nemškim kanclerjem Friedrichom Merzem in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom o vzpostavitvi skupnega evropskega jedrskega odvračalnega sistema so šele v zgodnji fazi. Kot pojasnjujejo v Berlinu, ti pogovori niso namenjeni zmanjševanju vloge ZDA.
Pogovori v začetni fazi
Kljub zagotovilom, da morebiten evropski jedrski ščit ne bi zamenjal ameriškega jedrskega dežnika, temveč bi ga dopolnjeval, gre za korenito spremembo varnostne politike evropskih držav. To velja še posebno v luči »evropeizacije« Nata, kjer naj bi evropske države z večjimi vlaganji prevzele tudi večjo odgovornost za varnost celine. To postaja ključno, odkar je postalo jasno, da se bodo ZDA v svoji novi varnostno-obrambni doktrini močneje osredotočale na zahodno poloblo.
Cilj pogovorov med Nemčijo in Francijo je raziskati možnosti za tesnejše sodelovanje na področju jedrskega odvračanja. Ob tem v nemški vladi poudarjajo, da bi takšno sodelovanje dopolnilo osrednjo vlogo ZDA znotraj zveze Nato. Francija je že pred desetletji, v času generala Charlesa de Gaulla, predlagala razširitev svojega jedrskega ščita na evropsko raven, vendar takrat za to ni bilo interesa. Macron je to ponudbo ponovil leta 2020, med prvim mandatom ameriškega predsednika Donalda Trumpa, nazadnje pa se je razprava o francosko-britanskem jedrskem dežniku za Evropo ponovno okrepila leta 2024, dve leti po začetku ruske invazije na Ukrajino.
Merz: Pogodbe nam preprečujejo lastništvo jedrskega orožja
»Ne želim, da bi Nemčija razmišljala o lastnem jedrskem orožju,« je kategoričen nemški kancler Merz. Edini jedrski sili v Evropi ostajata Francija z okoli 290 jedrskimi konicami in Velika Britanija z okoli 225. Čeprav se pogovori med Francijo in Nemčijo šele dobro začenjajo – razprave naj bi sicer potekale v krogu osmih evropskih držav – bo morala Nemčija zaradi svoje polpretekle zgodovine opraviti poglobljeno notranjepolitično razpravo o morebitnem sodelovanju pri jedrskem ščitu.
Pred leti sta bila do francoske ponudbe skeptična tako nekdanja kanclerka Angela Merkel kot njen naslednik Olaf Scholz, zdaj pa ima Merz za pogovore s Francijo podporo koalicijskih socialdemokratov. Na ravni EU se ob morebitnih odločitvah glede evropeizacije francoskega jedrskega ščita obetajo še zahtevne razprave o tem, kolikšen bi moral biti finančni prispevek za vzdrževanje francoskih jedrskih zmogljivosti in kako bi potekalo sprejemanje odločitev o uporabi orožja v primeru groženj povezavi.
Merzevo pojasnjevanje, zakaj ne želi, da bi Nemčija imela lastno jedrsko orožje, je legalistične narave. Kancler se sklicuje na obstoječe pogodbe, s katerimi se mu je Nemčija odpovedala. Gre za pogodbo »2 + 4« o nemški ponovni združitvi iz leta 1990 (podpisale so jo obe takratni Nemčiji ter Francija, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Združene države Amerike) ter pogodbo o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1970.
Kljub temu kancler ne izključuje možnosti, da bi Nemčija za morebitno skupno evropsko uporabo francoskih in britanskih jedrskih bomb zagotovila svoja bojna letala. Nemški lovci tornado so že zdaj prilagojeni za uporabo ameriškega jedrskega orožja na letališču Büchel v Eiflu, kjer naj bi bilo nameščenih nekaj od domnevno še okoli sto ameriških jedrskih konic v Evropi. »Teoretično bi jih bilo mogoče uporabiti tudi za britanske in francoske jedrske bombe,« je dejal Merz.
