Nemški novinar Michael Martens, dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung za Balkan, piše, da je Aleksandar Vučić kot mlad prostovoljec med vojno v Bosni in Hercegovini "služil kriminalni politiki v Sarajevu".
Članek najprej opiše zgodovino sarajevske judovske skupnosti in nato vlogo judovskega pokopališča med obleganjem Sarajeva. Sklicuje se na pričanja pred haaškim sodiščem, po katerih je bilo območje pokopališča eno ključnih izhodišč za obstreljevanje mesta, od tam pa naj bi streljali tudi na mestno bolnišnico. Svoje pisanje Martens podkrepi tudi s citati Nobelovega nagrajenca Iva Andrića, o katerem je napisal biografijo (pri nas je pri založbi LUD Literatura izšla leta 2019 z naslovom V požaru svetov).
Nato opiše sledi, ki jih je vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pustila na judovskem pokopališču, in na kratko predstavi obleganje Sarajeva, med katerim je umrlo več kot 11.000 ljudi. "Eno od prizorišč obleganja je bilo prav judovsko pokopališče v Sarajevu. Višji deli pokopališča, ki so na pobočju, so bili pod nadzorom srbskih napadalcev in od tam so streljali ostrostrelci. Britanski general Michael Rose, ki je nekaj časa poveljeval mirovnim silam ZN v Sarajevu, je pred haaškim sodiščem izjavil, da je bilo judovsko pokopališče izhodišče za obstreljevanje in ostrostrelstvo v mestu," piše v članku.
Vučić v starih intervjujih sam govoril o sodelovanju
Martens nato navaja, da je Vučić v več intervjujih v devetdesetih letih govoril o svojem prostovoljnem odhodu v Bosno. Leta 1994 je za revijo Duga izjavil, da se je po začetku vojne prijavil kot prostovoljec v "srbskem Sarajevu", da bi "branil srbstvo", in da je bil nekaj časa nameščen na judovskem pokopališču.
Te Vučićeve izjave so bile objavljene v časopisih, ki že zdavnaj ne izhajajo več in niso bili nikoli digitalizirani. Izjave, v katerih se je hvalil s svojim sodelovanjem kot vojni prostovoljec, zato niso dostopne na spletu. "Vendar bo vsak, ki razišče zbirko Narodne knjižnice Srbije v Beogradu, v papirnatih arhivih našel številne sledi," piše Martens.
Avtor ob tem poudarja, da iz Vučićevih izjav ni mogoče razbrati, kakšna je bila njegova konkretna vloga na teh položajih. "Iz intervjuja ni jasno, kaj točno je počel na judovskem pokopališču v Sarajevu. Je streljal tudi na mesto? Je ubijal tudi civiliste? Kakšna je bila njegova vloga?" se sprašuje novinar, ki ob tem izrecno zapiše, da ni verodostojnih dokazov za trditve, ki so se pojavile v zadnjih mesecih, in sicer da naj bi Vučić v Sarajevo vodil tuje "vikend ostrostrelce", ki so za plačilo streljali na civiliste v Sarajevu, zlasti na ženske in otroke.
Martens v članku izpostavlja, da za oceno Vučićeve takratne vloge po njegovem mnenju niso potrebne senzacionalistične zgodbe, saj naj bi se srbski predsednik kot mlad vojni prostovoljec že s svojo prisotnostjo postavil v službo politike, ki jo avtor označuje za zločinsko.
Piše, da je Vučić tudi pozneje javno izražal podporo tej politiki. Kot primer navaja posebno izdajo časopisa Velika Srbija, glasila Srbske radikalne stranke, iz septembra 1997, ko je bil Vučić že generalni sekretar stranke. V izdaji, ki je bila natisnjena v 50.000 izvodih, je Vučić govoril o svojem odhodu v Sarajevo v vlogi prostovoljca in dejal, da je s tem rešil dilemo, ki je takrat pestila številne mlade ljudi.
Novinar navaja, da je Vučić v istem intervjuju iz leta 1997 povedal, da je na območjih Bosne pod nadzorom bosanskih Srbov preživel skupno osem mesecev, od tega "dva meseca na bojišču". "Če mislite, da sem se zavzemal za Hrvate ali muslimane, naj povem, da se nisem. In mi ne pride na misel, da bi se tega sramoval," je takrat dejal.
"Prišel bo čas za veliko Srbijo"
Avtor prav tako piše, da je Vučić takrat poudarjal domnevne srbske pravice do delov ozemlja Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, hkrati pa pozival k potrpežljivosti, dokler se ne bi spremenile mednarodne politične razmere, povzema Index.
V zaključku članka Martens zapiše, da Vučić danes govori drugače: v politični retoriki sprejema daytonski sporazum in spoštovanje ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine. Vendar po njegovih besedah v medijih, povezanih z Vučićem, še vedno obstaja revizionističen ton, podoben tistemu, ki ga je predsednik Srbije izražal v devetdesetih letih.
Frankfurter Allgemeine Zeitung navaja tudi Vučićevo izjavo iz leta 1997, povezano z Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, v kateri je dejal: "Ko bo naša stranka v Srbiji prišla na oblast, bomo vsak dan spominjali na to, da so ta ozemlja naša stoletna zemlja."
Martens članek sklene z vprašanjem, kaj danes pomenijo takšne izjave. Opozarja, da so bile ZDA pred tremi desetletji ključne pri končanju vojn na Balkanu, danes pa naj bi se iz regije umaknile oziroma v nekaterih primerih podpirale nacionalistične politike. Evropske države po njegovem mnenju niso zapolnile nastalega prostora.
Ob tem spomni še na Vučićeve besede iz leta 1995, ko je ostro napadel daytonski mirovni sporazum in zapisal, da bodo Srbi nekoč "dvignili glavo in si povrnili svoje ozemlje" ter da je "treba le še malo počakati".