Plinsko polje Južni Pars, ki mu v Katarju pravijo Severna kupola, je največje nahajališče zemeljskega plina na svetu. Razteza se na območju 9700 kvadratnih kilometrov Perzijskega zaliva, na morski meji med Katarjem in Iranom. Na katarski strani je 6000 kvadratnih kilometrov, na iranski pa 3700.
Ocenjena kapaciteta polja znaša 51 bilijonov kubičnih metrov plina, kar predstavlja skoraj 20 odstotkov vseh znanih svetovnih zalog. Poleg plina vsebuje tudi ogromne količine plinskega kondenzata. Tega je za okoli 50 milijard sodčkov.
Polje je hrbtenica energetskega sistema obeh držav. V Katarju je tudi glavni vir prihodkov s prodajo na mednarodnem trgu. V Iranu medtem služi zlasti domači oskrbi. Zagotavlja več kot 70 odstotkov iranske domače proizvodnje plina in poganja glavnino iranske proizvodnje električne energije.
Vpliv na trg plina
Ameriški strokovnjak za geopolitiko Peter Zeihan pravi, da je Izrael z napadom onemogočil petino iranskih kapacitet za predelavo zemeljskega plina. Brez te je načrpani plin poln drugih primesi in ni primeren za varno uporabo. Pričakuje, da bi napad lahko vplival na iransko proizvodnjo elektrike v že nekaj dnevih.
Vpliv na izvoz na prvi pogled ni tako hud, saj Iran ni velik izvoznik plina. Utekočinjenega naravnega plina sploh ne izvažajo. Kar izvažajo, potuje po plinovodih v Irak in Turčijo.
Veliko težav bi imel ob pomanjkanju iranskega plina zlasti Irak, ki večino svoje električne energije proizvaja s pomočjo iranskega plina. Izpad te oskrbe pa lahko pomeni takojšnjo politično nestabilnost v državi, ki je sama velika izvoznica nafte.
Iran je za Rusijo in Azerbajdžanom tretji največji dobavitelj plina Turčiji. Izpad iranskega plina bi Turčijo prisilil, da začne kupovati LNG na svetovnem trgu, s čimer bi dvignila cene vsem drugim državam, tudi Sloveniji.
Posledice povračilnega napada na Katar
Dodatno je situacijo zapletla odločitev Irana, da v odgovor na izraelski napad napade katarsko plinsko infrastrukturo. Katar v nasprotju z Iranom zagotavlja ogromen delež plina za Evropo in Azijo. Napad na katarsko sposobnost proizvodnje plina pa sproži še hujše alarme kot zgolj omejevanje pretoka plina po Hormuški ožini. Po včerajšnjem iranskem povračilnem napadu je cena plina v Evropi poskočila za 35 odstotkov.
Napad na katarsko vozlišče "pomeni znatno zaostritev vojne na Bližnjem vzhodu", je na X zapisala Theresa Fallon, direktorica Centra za študije Rusije, Evrope in Azije, ter dodala: "Gospodarske posledice bo verjetno mogoče čutiti še vrsto let."
Francoski predsednik Emmanuel Macron je napade označil kot »nepremišljeno stopnjevanje«. Nemška ministrica za gospodarstvo Katherina Reiche pa je dejala, da bi uničenje zalivske energetske infrastrukture lahko vodilo do svetovne recesije.
Premik strategije?
Zeihan v izraelskem napadu vidi tudi znamenje premika ameriške in izraelske strategije v Iranu. Poudaril je, da so se ZDA za zdaj osredotočile na napade na vojaško infrastrukturo, zaloge raket in obrate za proizvodnjo teh. "Civilna energetska infrastruktura v Iranu je ta hip povsem nezaščitena pred zračnimi napadi," opozarja. "Teh stvari ne moreš premakniti, skriti ali utrditi proti zračnim napadom. Če gre za zavestno odločitev spremembe taktike in začetek napadov na energetsko infrastrukturo, bo Iran zelo kmalu postal zelo grozen kraj."
Nova taktika bi morda otežila položaj trenutni oblasti in vodila v destabilizacijo družbe. Hkrati pa bi najverjetneje močno otežila kakršen koli zmerni politični projekt tranzicije oblasti. Večja verjetnost je dodatna radikalizacija. Britanski analitik Rory Stewart je tudi že podvomil, ali je menjava oblasti sploh še v načrtu ZDA v Iranu.
Nevarnost okoljske katastrofe
Iran, Izrael in ZDA za zdaj niso kazali nobenega interesa za napade na vrtine na plinskem polju. Če bi bile v napadih uničene ali dovolj hudo poškodovane iranske ali katarske ploščadi, bi to lahko povzročilo padec tlaka v celotnem polju. Posledično bi morala stran, ki ni utrpela neposrednega napada, zaradi varnosti in stabilnosti rezervoarja verjetno omejiti ali ustaviti tudi lastno črpanje plina.
Uničenje vrtin bi lahko povzročilo tudi nenadzorovano uhajanje metana. To bi bila ena največjih podnebnih katastrof v zgodovini, saj je metan precej močnejši toplogredni plin od CO2. Zelo hude posledice na okolje pa bi imelo tudi razlitje plinskega kondenzata v morje.