1. avgusta 1945 je Hirošimo zgodaj preletelo eno letalo B-29. Sprožile so se sirene, a letalo je kmalu odletelo. Prebivalci so bili takih preletov v zadnjih tednih že vajeni, a hkrati so se mnogi spraševali, zakaj Hirošima še ni bila zbombardirana. Taka usoda je namreč od maja leta 1945 doletela praktično vsa japonska mesta.
Bombnik, ki je okoli sedme ure preletel Hirošimo, je bil izvidniško letalo za še tri druge bombnike B-29, ki so bili takrat še okoli 350 kilometrov stran. Po radijski zvezi jim je posadka sporočila: »Oblačnost manj kot 3/10 na vseh višinah. Priporočilo: bombardirajte primarni cilj.«
Bombnik B-29, imenovan Enola Gay, je nad Hirošimo preletel malo po osmi uri in natančno ob 8.15 je odvrgel jedrsko bombo, imenovano Little Boy oz. Deček. Enolo Gay sta spremljali še dve letali B-29. Eno je bilo opremljeno z različnimi znanstvenimi instrumenti, drugo pa je imelo nalogo fotografirati orjaško eksplozijo, ki je nekaj trenutkov pozneje odjeknila nad mestom.
Podobe gobastega oblaka, ki se je dvignil nad mestom z okoli 330 tisoč prebivalci, so postale ikonične in so se že po nekaj dneh pojavile na naslovnicah svetovnih časopisov. To, kar se je zgodilo s perspektive prebivalcev mesta pod oblakom, pa je bilo takrat povsem pozabljeno.
O tem, kako kaotično je bilo dogajanje, priča podatek, da je za uspešno izvedeno prvo jedrsko bombardiranje predsednik ZDA Harry S. Truman izvedel šele približno 24 ur kasneje. Bil je namreč na križarki ameriške mornarice sredi Atlantskega oceana, saj se je vračal v Washington s konference v Potsdamu.
Drugo bombardiranje se je zgodilo tri dni kasneje v Nagasakiju. Po tem je Truman ukazal prekinitev bombardiranja.
Do takrat je bil namreč v veljavi ukaz, da se bombardiranje z jedrskimi bombami nadaljuje v tempu, ki ga bo narekovala izdelava novih bomb. Naslednja naj bi bila pripravljena 19. avgusta. Še pred tem pa je 12. avgusta japonski cesar prvič spregovoril svojemu ljudstvu in naznanil predajo in končanje vojskovanja.
Grozljive razsežnosti jedrskega bombardiranja, ki so jih utrpeli prebivalci Hirošime in Nagasakija, je presenetilo tudi ameriške znanstvenike, pričevanja pa je ameriška vojska v okupirani Japonski strogo cenzurirala.
Strokovnjaki, ki so v slavnem laboratoriju Los Alamos razvili atomsko bombo, so predvidevali, da bo glavni učinek bombe udarni val in ognjena krogla. Da bo prišlo tudi do silovite radiacije, so seveda vedeli, a so pričakovali, da bodo tisti, ki bodo tako blizu eksplozije, da bi bili izpostavljeni usodni stopnji radiacije, že tako ali tako žrtve drugih učinkov bombe. Zelo malo pa so vedeli o tem, kako bo radiacija vplivala na poškodovane in otežila zdravljenje drugih poškodb.
Ko so avgusta in septembra začela iz Japonske prihajati poročila o grozljivih posledicah akutne radiacijske bolezni, so številni v ZDA, tudi poveljnik projekta razvoja jedrske bombe Manhattan general Leslie Groves, poročila označili za japonsko propagando. Ko je oblast prevzela ameriška okupacijska uprava, ki jo je vodil general Douglas MacArthur, je močno omejila japonske medije in poročila o usodi žrtev jedrskega bombardiranja.
Groves je konec novembra leta 1945 pričal v ameriškem kongresu o razvoju jedrske bombe. Soočen z vprašanji o posledicah radiacije, je izjavil, da bodo žrtve sevanja, katerih izpostavljenost ni bila dovolj velika, da bi jih ubila takoj, umrle “brez nepotrebnega trpljenja. Pravzaprav pravijo (znanstveniki, op. p.), da je to zelo prijetna smrt.”
Zavedanje o posledicah jedrskega bombardiranja pa je povsem spremenil članek vojnega reporterja in pisatelja Johna Herseya, ki je ob prvi obletnici Hirošime izšel v reviji The New Yorker. Zajemal je praktično celotno izdajo iz začetka avgusta 1946, ki jo je na naslovnici sicer krasila ilustracija brezskrbnega popoldneva v parku.
Članek je opisoval usodo šestih preživelih Hirošime. Nekateri izmed njih so bili v eksploziji hudo poškodovani, drugi pa so sodelovali v poskusih, da bi poškodovanim rešili življenje ali vsaj olajšali trpljenje. Pri New Yorkerju so uredniki vedeli, da bodo objavili izjemen članek, zato je bila izdaja pripravljena v strogi tajnosti. Bralci so bili pretreseni ob zgodbah ljudi, ki so jih imeli še pred enim letom za smrtne sovražnike.
Vseh 300.000 izvodov je bilo praktično takoj prodanih in revijo je bilo treba večkrat ponatisniti. Albert Einstein je, kot pravi legenda, poskusil kupiti tisoč izvodov.
Članek Hirošima je povzročil osuplost in tudi prvo globoko javno preizpraševanje o upravičenosti uporabe jedrskih bomb, ki je presegla ameriške okvire. V Veliki Britaniji noben časopis ni imel dovolj prostora, da bi ga objavil. Namesto tega se je BBC odločil, da bodo članek v celoti prebrali v eter, za kar so morali nameniti štiri zaporedne večerne oddaje. V ZDA pa je bil članek Hirošima začetek še danes trajajoče razprave o tem, kako je sploh prišlo do uporabe tega smrtonosnega orožja.