Čeprav je fotografija desetletja veljala za najmočnejši dokaz o obstoju neznanega bitja, so šele leta 1994 odkrili, da gre za spretno potegavščino. Raziskovalca Alastair Boyd in David Martin sta takrat opravila intervju s Christianom Spurlingom, ki je pred smrtjo priznal svojo vlogo v zaroti.
Prevara zaradi maščevanja
Spurling je razkril, da je po naročilu lovca Marmaduka Wetherella izdelal model glave in vratu iz lesa ter ga pritrdil na igračo – podmornico. Wetherell je celotno prevaro organiziral kot maščevanje časniku Daily Mail, ki ga je pred tem javno zasmehoval zaradi lažnih odtisov stopal domnevne pošasti.
Da bi bila zgodba verodostojna, je fotografijo javnosti predstavil ugledni londonski kirurg in ginekolog Robert Kenneth Wilson. Njegov status verodostojne priče je posnetku dal težo, ki je zdržala več kot pol stoletja.
Naravni pojavi in napačne interpretacije
Poleg slovite fotografije so se v nadaljnjih desetletjih pojavljali številni drugi »dokazi«, od zrnatih posnetkov do sonarskih zaznav. Večino teh je znanost pozneje pojasnila kot napačne interpretacije naravnih pojavov. Na mirni gladini jezera lahko valovi, ki jih povzročijo čolni, ustvarijo iluzijo premikanja velikega bitja pod vodo. Večkrat se je izkazalo, da so ljudje za pošast zamenjali debla ali živali, kot so vidre. Sonarski odboji, ki so sprva begali raziskovalce, so se po analizah izkazali za velike jate rib ali posamezne večje primerke.
Kaj pravi sodobna znanost?
Najobsežnejšo sodobno raziskavo je izvedel genetik Neil Gemmell z univerze v Otagu. Poleti 2018 je zbral približno 250 vzorcev vode z različnih globin jezera. Analiza več kot 500 milijonov sekvenc DNK je razkrila bogat ekosistem, a niti sledu o velikih, neznanih živalih.
Raziskovalci so dokončno zavrgli hipotezo o preživelem pleziozavru. »Nismo našli nobene sekvence, ki bi ustrezala takšnemu organizmu,« je izjavil Gemmell. Edina teorija, ki je znanost ni mogla povsem izključiti, je prisotnost izjemno velikih jegulj. DNK jegulj so namreč našli v skoraj vsakem vzorcu vode, čeprav raziskava ni mogla potrditi njihove dejanske velikosti.
Mit še vedno živi
Kljub pomanjkanju dokazov zgodba o Nessie ne zamre. Psihologi poudarjajo, da ljudje nejasne vizualne dražljaje pogosto interpretiramo v skladu s svojimi pričakovanji. Če obiščete Loch Ness z upanjem, da boste videli pošast, bo vsaka senca ali val hitro postal nekaj nenavadnega.
Danes med znanstveniki vlada soglasje, da zanesljivih dokazov o obstoju pošasti ni. Legenda o Nessie pa še vedno ostaja eden najuspešnejših modernih mitov.