Pred 25 leti je Slovenija gostila globalno najodmevnejše mednarodno srečanje na svojih tleh doslej. Novi ameriški predsednik George W. Bush, ki je bil tedaj na položaju pet mesecev, in še relativno novi ruski predsednik Vladimir Putin, ki je bil na položaju leto in pol, sta se na Brdu pri Kranju 16. junija 2001 prvič srečala v živo. To je bil čas zaostrenih odnosov med državama, med drugim zaradi širitve zveze Nato, ameriškega načrta protiraketnega ščita, ruskega posredovanja v Čečeniji in drugih tem. Toda srečanje je predstavljalo začetek v prvih letih zelo korektnega osebnega odnosa Busha in Putina. Bush je na tiskovni konferenci o Putinu izrekel znameniti stavek: »Pogledal sem ga v oči in se mi je zdel zelo neposreden ter vreden zaupanja. Zelo dober pogovor sva imela. Začutil sem njegovo dušo.«
Od lani pa je znano tudi, kaj sta se voditelja v Sloveniji pogovarjala za zaprtimi vrati. Ameriški državni arhiv je namreč z zapisnika pogovora umaknil oznako zaupno, tako kot še z več naknadnih pogovorov obeh predsednikov. Gledano s četrt stoletja časovne distance in ob upoštevanju vsega, kar se je vmes zgodilo, so nekateri deli pogovora še danes zanimivi.
Zgroženost nad razpadom Sovjetske zveze
Pogovor se začne s Putinovim vprašanjem Bushu, kako je potoval, in ameriški predsednik odvrne, da dobro, da so ga imeli za izolacionista, ki mu ni mar za Evropo, zato so bili tam živčni, da pa je zdaj bolje. Bush Putina povabi na svoj ranč v Teksasu, Putin pa nekoliko kasneje Busha v Moskvo in na svoj dom. Oba obiska sta se kasneje tudi uresničila.
Že v uvodnem delu pogovora pa Putin med opisovanjem razmer v Rusiji govori o razpadu Sovjetske zveze, ki se je zgodil deset let prej in ki ga očitno ne razume kot posledico pravice narodov do samoodločbe. »Kaj se zares zgodilo? Dobra volja Sovjetske zveze je prostovoljno spremenila svet. Rusi so se prostovoljno odpovedali tisoče kvadratnim kilometrom ozemlja. Še nikoli videno. Odpovedali so se Ukrajini, ki je bila stoletja del Rusije. Odpovedali so se Kazahstanu. Tudi Kavkazu. Težko si je predstavljati – in to so storili šefi partije,« je pred 25 leti na Brdu pri Kranju Putin razlagal Bushu. Ta se na te besede ne odzove neposredno, ampak pogovor preusmeril na vojno v Čečeniji. Putin jo pojasni kot obračun z islamskimi radikali, ki so tja prišli z juga, Bush pa ga kritizira zaradi ravnanja. »Uporaba velikanske sile, kratenje pravic manjšin – to so strašne stvari,« pravi ameriški predsednik.
Putin v povezavi z islamskimi skrajneži odpre vprašanje Afganistana. »Afganistan je v vojni. Maje našo stabilnost. Tam je nastanjen Osama bin Laden,« reče in vpraša: »Kaj naj storimo s talibani? Vprašal sem Clintona, pa mi ni nikoli jasno odgovoril.« Tudi Bush mu v Sloveniji ni in je predlagal, da z ameriške strani to urejata šef Cie in namestnik zunanjega ministra. Toda odgovor je prišel zelo kmalu. 11. septembra 2001 se je zgodil teroristični napad na ZDA, ki so kmalu zatem napadle Afganistan, ker talibani niso hoteli izročiti bin Ladna. Epilog te vojne je četrt stoletja kasneje znan: ZDA so se iz Afganistana umaknile, talibani so se vrnili na oblast, bin Ladna pa so ameriške enote med operacijo leta 2011 ubile v Pakistanu.
Širitev Nata večni vir trenj
Putin, ki je sodeč po prepisu govoril več kot Bush, izrazi nestrinjanje s širitvijo zveze Nato oziroma neupoštevanjem Rusije. To je bil čas, ko so članice že postale Madžarska, Češka in Poljska, medtem ko Slovenija v prvem krogu širitve ni dobila vabila, kar je bržkone tudi pripomoglo, da sta se obe državi strinjali s srečanjem na njenih tleh. »Počutimo se izključene iz Nata. Če Rusija ni del tega, se seveda počuti izključena. Zakaj je širitev Nata potrebna? Leta 1954 je Sovjetska zveza zaprosila za članstvo v Natu. Imam dokument,« reče Putin in pove, da so Sovjetsko zvezo tedaj zavrnili iz štirih natančno določenih razlogov, ki jih zdaj ni več. »Morda bi Rusija lahko bila zaveznica, toda pravo vprašanje je, kako povezati Rusijo s preostankom civiliziranega sveta. Dejstvo je, da se Nato širi, in mi pri tem nimamo besede.« Bush na to ne odgovori, saj že pred tem reče: »Če vas tako skrbi dogajanje na južni meji (zaradi fundamentalistov), bi morali pozdraviti širitev Nata, ker lahko tako stabilizira regijo na vašem zahodu.«
Bush Putina raje podreza glede svobode govora. Putin odvrne, da nekateri tajkuni, ki so kradli in obogateli s privatizacijo, kupujejo medije, da prek njih pritiskajo na državo. »Hočem ustvariti pogoje, da bo nastalo pravo svobodno novinarstvo,« reče Putin.
»Iran hoče jedrsko orožje«
Bush in Putin se dotakneta tudi Kitajske in Irana. »Iran me skrbi. Če tja pride orožje, lahko to škoduje tudi vam. Z njimi zdaj nimam kaj dosti storiti,« reče Bush, Putin pa pove, da »iranski strokovnjaki postavljajo veliko občutljivih vprašanj našim znanstvenikom. Ni dvoma, da hočejo jedrsko orožje.« In v časih, ki so bili še precej drugačni, Bush reče, da »bi Kitajska v 50 letih lahko postala velik problem«, Putin pa to komentira z besedami: »Strinjam se in sem si zapisal, kar ste rekli o Kitajski in o 50 letih. Spremljamo jo zelo pozorno.«
Putin se v pogovoru pritožuje tudi nad počasno ekonomsko integracijo Rusije v mednarodne organizacije. Bush na koncu napove, da bo ukazal organizacijo obiska poslovne delegacije v Rusiji, in ob koncu pogovora na Brdu pri Kranju doda: »Imamo veliko odprtih priložnosti. Ne boste večno prodajali samo nafte!«