Dolgotrajna blokada Hormuške ožine bi lahko sprožila verižno reakcijo v proizvodnji nafte, logistiki in samem delovanju naftnih polj. Če tankerji ne morejo zapustiti Perzijskega zaliva, se nafta hitro začne kopičiti v skladiščih držav izvoznic, kot so Savdska Arabija, Kuvajt in Združeni arabski emirati. Ko so skladiščne zmogljivosti zapolnjene, proizvajalcem ostane le ena možnost: popolna ustavitev črpanja neposredno na vrtinah. Savdska Arabija je ta drastični ukrep že uvedla na vrtinah Safanija in Zuluf. Na prvi pogled se to morda zdi preprosta odločitev, vendar je tehnični proces precej bolj zapleten.
V naftni industriji se nadzorovana ustavitev vrtine imenuje »shut-in«. Postopek se začne s postopnim zmanjševanjem pretoka nafte. Namen tega je preprečiti nenadne spremembe tlaka v cevovodih in podzemnih plasteh, ki bi lahko poškodovale opremo ali geološko strukturo rezervoarja. Ko je pretok dovolj zmanjšan, inženirji vrtino stabilizirajo s posebno tekočino z visoko gostoto. Ta tako imenovana »kill fluid« ustvarja hidrostatični tlak, ki je višji od tlaka v naftnem rezervoarju, s čimer prepreči, da bi nafta še naprej prodirala na površje. Ko naposled zaprejo še ventile na vrhu vrtine, je ta formalno zaprta. Vendar ustavitev pretoka ne pomeni miru; v notranjosti vrtine se sprožijo procesi, ki lahko trajno poškodujejo infrastrukturo.
Mogoče tudi trajno zmanjšanje produktivnosti
Surova nafta iz Perzijskega zaliva vsebuje številne primesi, med njimi parafine, asfaltene ter pline, kot sta vodikov sulfid in ogljikov dioksid. Medtem ko nafta teče, visoka temperatura in gibanje preprečujeta njihovo kopičenje. Ko se pretok nafte ustavi, pa se razmere spremenijo. Temperatura v zgornjih delih vrtine se zniža, parafini se začnejo strjevati in na stenah cevi nastajajo voskaste obloge. Hkrati se težji delci usedajo na dno vrtine. Sčasoma se lahko oblikujejo trde obloge, ki bistveno otežijo ponovni zagon.
Težave se lahko pojavijo tudi v samem rezervoarju globoko pod površjem. Če se tlak v različnih delih naftnega polja zaradi ustavitve spremeni, lahko voda iz okoliških plasti prodre v naftne cone. To lahko trajno zmanjša njeno produktivnost.
Ponovni zagon je težji
Ko se geopolitične razmere umirijo in transport znova steče, se začne druga faza: ponovni zagon proizvodnje. Ta je običajno zahtevnejši od same ustavitve. Najprej je treba iz vrtine odstraniti stabilizacijsko tekočino, nato pa preveriti stanje cevi in opreme. Če so se med mirovanjem nabrali parafini ali sedimenti, jih je treba odstraniti s posebnimi mehanskimi orodji, grelniki ali kemičnimi postopki. V nekaterih primerih se uporabljajo tudi kisline, ki raztopijo obloge v ceveh in pore v kamnini.
Kako hitro lahko proizvodnja ponovno doseže prejšnjo raven, je odvisno predvsem od trajanja prekinitve črpanja. Če bi bila proizvodnja prekinjena le kratek čas, na primer nekaj tednov, bi lahko večino polj ponovno zagnali v nekaj tednih. Dolgotrajnejša prekinitev pa bi imela precej večje posledice. Če bi črpanje stalo več mesecev, bi lahko trajalo pol leta ali več, da bi se proizvodnja vrnila na predkrizne ravni. V skrajnih primerih bi bilo treba nekatere vrtine ponovno vrtati ali uporabiti dodatne metode za stimulacijo rezervoarjev.
Primer zalivske vojne
Zgodovina ponuja tudi konkretne primere, kako zapleteni so lahko takšni procesi. Med zalivsko vojno leta 1991 so iraške sile ob umiku iz Kuvajta zažgale več sto naftnih vrtin. Požari so goreli več mesecev, ogromne količine nafte pa so se izlivale v puščavo. Inženirji so morali najprej pogasiti ognjene stebre, pogosto z uporabo nenavadnih metod, kot so letalski motorji, ki so s silovitim zračnim tokom dobesedno odpihnili plamene. Šele nato so lahko vrtine zaprli in stabilizirali.
Čeprav jim je požare uspelo pogasiti v manj kot letu dni, je trajalo več let, da je Kuvajt ponovno dosegel predvojno raven proizvodnje. Obnova infrastrukture je zahtevala velike finančne vložke in mednarodno tehnično pomoč.
Drugačen primer predstavlja Irak, kjer proizvodnja ni bila ustavljena zaradi požarov, temveč zaradi bombardiranja infrastrukture in mednarodnih sankcij. Ker država dolgo ni imela dostopa do rezervnih delov in kemikalij za vzdrževanje vrtin, je oprema začela hitro propadati. Korozija in kopičenje soli v ceveh sta postopoma zmanjšala proizvodne zmogljivosti. Posledice takšnega dolgotrajnega mirovanja so se čutile še desetletja.
Invazija na Irak
Ameriška invazija na Irak leta 2003 je sprožila nov sistemski razpad naftne industrije, ki si od šoka ni opomogla skoraj desetletje. Čeprav so koalicijske sile hitro zavarovale ključna polja, se je proizvodnja zaradi vojne in takojšnjega uničenja infrastrukture sesula z 2,8 milijona na vsega 300.000 sodčkov dnevno. Namesto hitrega okrevanja je sledilo obdobje kronične nestabilnosti, ki so ga zaznamovali nenehne sabotaže naftovodov, plenjenje opreme in beg strokovnega kadra iz države.
Tehnično je dolgotrajno mirovanje vrtin v kombinaciji s pomanjkanjem rezervnih delov povzročilo korozijo in vdor slane vode v rezervoarje, kar je trajno poškodovalo nekatere formacije. Irak je predvojno raven proizvodnje (okoli 2,8 milijona sodčkov) zanesljivo in trajno dosegel šele konec leta 2011 oziroma v začetku leta 2012. To pomeni, da je država potrebovala polnih devet let, da je s pomočjo obsežnih tujih investicij in novih servisnih pogodb sanirala posledice invazije in se vrnila na pot energetske rasti.
Izkušnje kažejo, da je ustavitev proizvodnje nafte pogosto le prvi korak v dolgem in zahtevnem procesu. Tehnologija se je od takrat sicer izboljšala, vendar osnovni fizikalni procesi v rezervoarjih ostajajo enaki. Če bi danes prišlo do dolgotrajne blokade Hormuške ožine, bi bil ponovni zagon proizvodnje verjetno zelo drag in dolgotrajen proces. Zato vprašanje Hormuške ožine ni pomembno le z vidika transporta energije. Gre tudi za stabilnost celotnega proizvodnega sistema v eni najpomembnejših naftnih regij na svetu. Iran je svoje namere jasno sporočal pred začetkom operacije Epski bes, a jih ZDA in Izrael očitno niso jemali resno.