»Nisem se utrudil, počutim se odlično. Niti takrat, ko sem začel svoj mandat, nisem bil v tako dobri kondiciji,« je izjavil hrvaški premier Andrej Plenković ta teden, ko je minilo natančno deset let, odkar je 19. oktobra 2016 prišel na čelo vlade in prevzel ključe Banskih dvorov. Potem je kot prvi hrvaški politik na parlamentarnih volitvah dobil še dva zaporedna mandata. Vmes je postal premier z najdaljšim stažem med vsemi predsedniki vlad članic Evropske unije.
Hrvaški analitiki soglašajo, da se je Plenković v tem desetletju dokazal predvsem kot politik kriznega upravljanja, ki spretno krmari skozi turbulentna obdobja in mu uspe ohranjati politično stabilnost kljub številnim izrednim situacijam. Začelo se je z zlomom koncerna Agrokor, nadaljevalo s katastrofalnimi potresi v Zagrebu in Petrinji, na katere se je takoj navezala pandemija covida, nato pa še globalna energetska kriza.
Odšlo je 30 ministrov
Plenković sam rad poudari svojo vlogo kriznega menedžerja. Z razlogom se ponaša tudi s tem, da je Hrvaška pod njegovim vodstvom vstopila v schengensko in evrsko območje ter dosegla zgodovinsko najvišjo bonitetno oceno na ravni A. Med dosežki pogosto navaja strateške infrastrukturne in varnostne projekte, kot so LNG-terminal na Krku, most na Pelješac, nabava vojaških letal rafale in druga cev cestnega predora Učka.
Kritiki so se ob Plenkovićevi obletnici spomnili tudi njegove izjave pred parlamentarnimi volitvami leta 2016, na katerih je kot predsednik HDZ prvič tekmoval za premierski mandat: »Moja misija je spremeniti HDZ, nato pa Hrvaško.« Menijo, da je ravno ta izjava največji dokaz neizpolnjenih obljub, in poudarjajo, da je v resnici HDZ s svojo korupcijsko naravo in klientelističnimi vzorci spremenil njega in ne on stranke, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi korupcije v primeru Fimi media.
Levica mu po drugi strani pogosto očita toleriranje ustaškega gesla Za dom spremni na komemoracijah za žrtve domovinske vojske, s čimer naj bi skrajno desnico porinil v javni in politični sprejemljivi okvir. Posledice so se nedavno pokazale v Splitu, kjer so navijači sredi mesta množično klicali nacistična gesla proti Judom.
Opozicija kot kronski dokaz Plenkovićeve neuspešnosti našteva več kot 30 ministrov, ki so morali v desetih letih oditi zaradi korupcijskih afer in drugih nepravilnostih. Pravni strokovnjaki premierju zamerijo, da je namesto posodobitve države sistemsko oslabil neodvisne institucije, pravosodje in osrednje javne medije pa podredil strankarskemu nadzoru.
Ekonomija ostaja rak rana
Plenković sam priznava, da je bilo tudi nekaj napak, a trdi, da odhod več deset ministrov iz njegovih vlad potrjuje, da nihče ni nedotakljiv. Prav tako je spomnil, da je bilo že 43 neuspešnih poskusov izvolitve nezaupnic njegovi vladi, vključno s sedanjo. To kaže, da uspešno manevrira med političnimi pritiski in na različne načine ohranja večino v parlamentu, tudi ko se zdi, da bo vlada padla. Mandate so zaznamovala tudi občasna ugibanja o Plenkovićevem odhodu na visoke položaje v Bruslju.
Z ekonomskega vidika prav tako obstajajo težave, ki jim nobena od treh Plenkovićevih vlad ni prišla do živega. Kljub rasti BDP in uspešnemu črpanju evropskih sredstev je ena najvišjih inflacij v EU močno prizadela življenjski standard državljanov, posebno v minulih nekaj letih. Demografska kriza je tudi pereče vprašanje, tako kot visoke cene nepremičnin in pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj. Vse to že nekaj časa vpliva na ankete, ki kažejo, da je premier najbolj nepriljubljen politik, kljub vodstvu pa njegova stranka HDZ trenutno dosega najnižje zaupanje volilcev vanjo v tem mandatu.
Ne glede na vse pa Plenković tudi po desetih letih ostaja osrednja figura hrvaške politike, saj opozicija v tem obdobju ni pripravila tekmeca, ki bi lahko – z izjemo večnega rivala Milanovića – ogrozil njegov položaj v Banskih dvorih. Pomlad 2028 je blizu in volitve spet trkajo na vrata. Plenković, ki pravi, da je v življenjski formi, premierskih ambicij pred njimi še ni opustil.