NPT, SALT (I in II), START (I, II in III oziroma novi START), INF, PTBT, ABM, SORT ali CTBT nemara niso kratice, ki bi večini ljudi kaj povedale. A če jih ne bi bilo, če ne bi nekaj pomenile, človeštva morebiti ne bi bilo več. Za vsako od njih namreč tiči večstranska ter po dolgih pogajanjih sestavljena, podpisana in ratificirana mednarodna pogodba, vse skupaj pa z mednarodnimi agencijami in nevladnimi organizacijami tvorijo zapleteno mrežo že več kot pol stoletja trajajočega procesa omejevanja jedrske oboroževalne tekme oziroma jedrskega razoroževanja. Rezultat najbolj na kratko, v dveh številkah: število jedrskih bojnih glav se je po ocenah Siprija (stockholmskega mednarodnega inštituta za mirovne študije) in drugih referenčnih virov od vrhunca hladne vojne sredi 80. let prejšnjega stoletja do danes globalno zmanjšalo s skoraj 70.000 na približno 15.000. Drugače rečeno, izstrelkov in bomb z jedrskim nabojem je več kot štirikrat manj kot pred dobrimi tremi desetletji.
A še vedno 15.000 preveč, kajti tudi ta količina jedrskega orožja je več kot dovolj za nekaj sto, morda tisoč megasmrti (če dobesedno prevedemo megadeath, po iznajdbi termonuklearne bombe nekje sredi 50. let prejšnjega stoletja nastalo cinično »mersko enoto« za smrtonosnost takrat novega orožja; megadeath pomeni smrt milijona ljudi). Zato je to, da je namesto kot nekoč desetkrat, dvajsetkrat ali stokrat (v resnici nihče ne more vedeti zanesljivo, kolikokrat) danes svet mogoče popolnoma uničiti »zgolj« dvakrat, petkrat ali desetkrat, pri tem pa še vedno pobiti večino človeštva, le, hm, količinski napredek. Logika, če je temu sploh mogoče tako reči, ki tiči za jedrsko oboroževalno tekmo, se namreč prej ko slej ni spremenila, temelji pa na utvari, da je jedrsko orožje ultimativno zagotovilo varnosti.
Ta utvara se je obdržala skozi ves razoroževalni proces; če se ne bi, bi se človeštvo jedrsko razorožilo, ne pa z zapletenimi pogodbami in mehanizmi za nadzorovanje njihovega spoštovanja ves čas le omejevalo naraščanje arzenala oziroma razoroževalo. In kakor je bil gonilo tega procesa nemara paradoksalno prav strah pred tem, da bi bilo jedrsko orožje res treba uporabiti, no, pravzaprav strah pred tem, da bi ga potem uporabila tudi druga stran, se je danes mogoče – spet na prvi pogled paradoksalno – vprašati, ali ni 15.000 kosov jedrskega orožja v bistvu bolj nevarnih kot svojčas štirikrat več.
Strukturne reforme jedrskih orožarn
Razlog za to vprašanje so precej neopazno, vendar razmeroma hitro spreminjajoče se doktrine o uporabi jedrskega orožja. Rečeno s popularnokulturnimi prispodobami: bomba, zaradi kakršne nas je nehalo skrbeti in ki smo se jo naučili ljubiti (prosto po filmu Stanleyja Kubricka Dr. Strangelove iz leta 1964), ranljivi sistem upravljanj arzenala medcelinskih jedrskih raket, zaradi katerega bi te lahko poletele tudi »po pomoti« (iz filma Johna Badhama Vojne igre leta 1983), ali popolno opustošenje po napadu s strateškim jedrskim orožjem (v filmu Nicholasa Meyerja Dan potem iz leta 1987) niso več glavni problemi.
Pravzaprav samo še Severna Koreja, najmanj razvita jedrska vojaška sila, s svojimi bojnimi konicami svarilno meri izključno na civilne cilje sovražnika, samo njena strategija jedrskega odvračanja temelji na grožnji »preventivnega« ali maščevalnega napada pod geslom »Kjer pade, pade, da je le žrtev kar največ in uničenje čim širše«. Drugih osem jedrskih sil, od ZDA in Rusije do Pakistana in Izraela, strateških jedrskih sil z več sto kilotonskimi bojnimi glavami nima več v prvi črti odvračanja ali (proti)napada. Zanje so, že nekaj časa in vedno bolj, v ospredju taktična, torej manjša jedrska orožja. Z njimi se na eni strani niža prag strahu pred posledicami samega napada in morebitnega protiudarca, na drugi strani pa po hierarhiji navzdol razpršuje pristojnost – in odgovornost – za uporabo.
Medtem ko sta bila v središču pozornosti svetovne javnosti zadnja leta iranski in severnokorejski jedrski program, so »stare« jedrske sile z ZDA na čelu pripravile in deloma že uresničujejo »strukturno reformo« svoje jedrske orožarne. Indija, denimo, je zadnja leta preizkušala dva tipa manevrirnih raket, ki bi lahko bile opremljene z jedrsko bojno glavo; Pakistan, ki poleg Severne Koreje najbrž najhitreje povečuje svoj jedrski arzenal, se je začel opremljati s taktičnimi jedrskimi raketami za uničevanje sovražnikovih (indijskih) enot in oklepnih vozil; Izrael, ki uradno ni izvedel nobenega jedrskega poskusa in katerega potencial je podobno skrivnosten kot severnokorejski, saj država ni pristopila k nobenemu mednarodnemu sporazumu in ne dovoljuje mednarodnega nadzora, naj bi z jedrskimi manevrirnimi raketami opremljal svoje podmornice; ruski predsednik Vladimir Putin se je letos spomladi pobahal z nekaj novimi orožji, med njimi manevrirnimi raketami na jedrski pogon, ki lahko nosijo jedrsko bojno konico, in jedrskimi podmornicami brez posadke (ki so nekakšna izjemno hitra vodena torpeda z jedrsko bojno glavo); za posodobitev ameriškega jedrskega arzenala pa je že administracija Baracka Obame za naslednjih trideset let predvidela celih tisoč milijard (bilijon) dolarjev (od tega skoraj polovico že do leta 2026).
Obama je s tem samo nekaj let po svojem znamenitem govoru v Pragi (leta 2009), v katerem je pozval svet k popolni jedrski razorožitvi (za kar je dobil Nobelovo nagrado za mir) in obljubil, da bodo ZDA zmanjšale vlogo jedrskega orožja v svoji strategiji nacionalne varnosti, na določen način legaliziral novo etapo jedrskega oboroževanja, nesmiselno in nekoristno tudi po mnenju nekaterih nekdanjih ameriških zagovornikov jedrskega oboroževanja. Program posodobitve, ki ga je administracija Donalda Trumpa kot pravzaprav edini del Obamove zapuščine lani brez obotavljanja posvojila, predvideva temeljito prenovitev celotnega jedrskega arzenala. To pomeni možnost, da bodo tudi v natovski evropski »dežnik« postopoma prišle nekatere nove bombe in rakete. Med najbolj spornimi od teh so po mnenju številnih poznavalcev novi tip pametne jedrske bombe, nova taktična bojna glava za podmorniški raketni sistem trident in nova manevrirna raketa velikega dosega, nepotrebna in potratna pa naj bi bila tudi posodobitev medcelinskih jedrskih raket.
William Perry, obrambni minister v prvem mandatu predsednika Billa Clintona, in Andrew Weber, pomočnik obrambnega ministra večji del obeh mandatov Obame, sta tako še pred sprejetjem posodobitvenega načrta (ki je bil del predsednikove kravje kupčije, s katero je v zameno od kongresa dobil ratifikacijo novega sporazuma START) konec oktobra 2015 z odprtim pismom v dnevniku Washington Post pozvala Belo hišo, naj ustavi program nove manevrirne rakete: »Ker jih je mogoče izstreliti brez svarila tako z jedrsko kot konvencionalno bojno konico, so manevrirne rakete orožje s skrajno nepredvidljivim učinkom. Predsednik Obama bi lahko svet popeljal v bolj stabilno in varno prihodnost, če bi preklical načrte za novo ameriško manevrirno raketo, ki lahko nosi jedrsko bojno glavo. Še več, takšen korak, ki ne bi v ničemer zmanjšal ameriške moči jedrskega odvračanja, bi lahko bil temelj za globalno prepoved tega nevarnega orožja.«
Po mnenju avtorjev pisma je nepredvidljivost učinka manevrirnih raket v tem, da povečujejo nevarnost »nehotenega« jedrskega spopada, saj nasprotnik ne more vedeti, kakšno bojno glavo imajo rakete, ki letijo proti njemu, in bi lahko na napad, še preden bi rakete dosegle cilje, odgovoril z jedrskim orožjem. Prav zaradi tega je, pišeta Perry in Weber, predsednik George Bush st. že leta 1991 ukazal demontažo in uskladiščenje jedrskih manevrirnih raket s podmornic in ladij, ki jih je prav Obamova administracija dve desetletji kasneje ukazala razstaviti in uničiti.
Trumpov veliki gumb
Perry v pismu sam priznava, da je bil v nekih drugih časih, še preden je postal obrambni sekretar, zagovornik (pravzaprav velja za enega glavnih »očetov«) jedrskih manevrirnih raket, in dandanes spodbija prepričanje, da »manjša« in bolj natančna taktična jedrska orožja zmanjšujejo nevarnost jedrskega spopada oziroma uničenja. Nasprotno, manj uničujoči in pametni izstrelki in bombe nevarnost jedrskega spopada povečujejo, saj je skušnjava za njihovo uporabo večja, neprimerno veliko večja pa tudi nevarnost »zmotne« uporabe. Zato so Perry in številni drugi podpisniki s pismom, naslovljenim na kongres, maja letos posvarili tudi pred novo taktično jedrsko bojno glavo, s katero naj bi opremili rakete trident II na jedrskih podmornicah razreda ohio: »Največjo skrb v zvezi z novo bojno glavo raket trident povzroča nevarnost, da bi si jo predsednik manj pomišljal uporabiti v krizi. Ko gre za uporabo jedrskega orožja, je zadržanost dobra reč.«
Med 32 podpisniki tega pisma, od katerih so številni nekdanji visoki uradniki, kaže poleg Perryja omeniti še državnega sekretarja (v administraciji Ronalda Reagana) Georgea Schultza in generala Jamesa Cartwrighta, nekdanjega pomočnika načelnika združenega ameriškega generalštaba, še prej poveljnika Stratcoma, torej strateškega poveljstva, pod katerim je tudi ameriški strateški jedrski arzenal, poleg tega pa je bil Cartwright v strokovni ekipi, ki je za Obamo pripravila osnutek programa jedrske posodobitve.
Trumpova administracija je, kot rečeno, ta program navdušeno prevzela. Aktualno Pentagonovo poročilo o stanju jedrske oborožitve (Nuclear Posture Review 2018) namreč v prvem odstavku predgovora obrambnega ministra Jamesa Mattisa ugotavlja, da »ni mogoče odlašati s posodobitvijo naših jedrskih sil, če želimo ohraniti verodostojno sposobnost jedrskega odvračanja in zagotoviti, da bodo naši diplomati o miru in vojni še naprej govorili s stališča moči«.
Če je Trumpu, ki je poročilo zahteval z enim od prvih predsedniških ukazov po lanskem ustoličenju, uspelo prebrati še nekaj naslednjih odstavkov, pa je lahko poleg tega, da je Amerika z vseh strani obdana z jedrskimi sovražniki, ki naglo razvijajo svoje orožarne, izvedel tudi, da država potrebuje »ukrojeno strategijo jedrskega odvračanja« (tailored nuclear deterrent strategy). Podobnih umetelnih olepševalnic je v dokumentu še nekaj, vse pa v bistvu pravijo isto, namreč, da naj jedrsko odvračanje ne bi več temeljilo predvsem na grožnji z množičnim (proti)napadom, temveč na pametnih, natančnih jedrskih orožjih, uporabljenih proti vojaškim ciljem in zmagovitih v »načeloma« oziroma pretežno konvencionalni vojni. (No, iz tega, da se Trump še vedno hvali z velikostjo svojega jedrskega gumba oziroma kovčkom za sprožitev medcelinskih jedrskih raket, bi lahko utemeljeno sklepali, da tudi tega poročila ni prebral.) Z drugimi besedami, ZDA naj bi odslej, tudi s pomočjo nove informacijske tehnologije, počele povsem nasprotno kot zadnji dve desetletji, ko so uničile okroglo devet desetin svojih taktičnih jedrskih orožij.
»Zrcalno« je svojo strategijo, kot je bilo razvidno iz letošnje spomladanske Putinove demonstracije vojaške moči in kot je približno v tistem času v reviji New Yorker ugotavljal Eric Schlosser, spremenila tudi Rusija. Ta se je v času hladne vojne na evropskih tleh lahko zanašala na premoč svojih konvencionalnih sil, ki je danes nima več, poleg tega pa je glede tega v povsem podrejenem položaju v primerjavi s Kitajsko. Ameriška in ruska »razpršitev« jedrskih zmogljivosti na raven taktičnih poveljstev in enot pa kajpak neizmerno povečuje nevarnost tveganja, da bodo »nekomu popustili živci«, še zlasti ker naj bi bile posledice jedrskega udarca z »nizkoenergijskimi« jedrskimi bojnimi glavami »omejene«.
Poleg tega taktično jedrsko orožje zahteva več skladiščnih lokacij, kar pomeni večje splošnovarnostno tveganje že v času miru. (Rusi so eno od svojih novih manevrirnih raket, brez bojne glave, pred nekaj tedni med preizkušanjem »izgubili« nekje v Barentsovem morju in si še vedno mrzlično prizadevajo, da bi jo našli, preden jo morebiti izsledijo ameriški izvidniški sateliti.) Ne nazadnje pa taktična jedrska orožja krepko stopnjujejo nezaupanje, saj je vohunsko pridobivanje podatkov o njih veliko težje, prav tako pa preverjanje morebiti izmenjanih informacij.
Izgubljeno zaupanje
Kot v New Yorkerju piše raziskovalni publicist Schlosser (v Sloveniji znan po knjigi Zašpehan narod), avtor odmevne tematske knjige, uspešnice New York Timesa o utvari jedrske varnosti Command and Control (Povelje in nadzor, 2013), je vrnitev k taktičnim jedrskim orožjem najspornejši del Trumpove jedrske politike (in Obamove zapuščine): »Sam Nunn, nekdanji predsednik senatnega vojaškega odbora in soustanovitelj protijedrske pobude (Nuclear Threat Initiative), tak način razmišljanja spodbija več kot štirideset let. Boji se, da možnost nesreč, napačnih ocen in šlamparije s taktičnim orožjem kot tudi pritisk 'uporabi jih ali izgubi' med spopadom močno povečuje tveganje splošne jedrske vojne. (...) Kot je Nunn ugotovil že leta 1974, po obisku natovskih taktičnih jedrskih enot: 'Nihče nima izkušenj z jedrsko vojno in nihče ne ve, kaj bi se lahko zgodilo, če bi jo nekdo začel.'«
Nunn je skupaj z nekdanjim britanskim obrambnim ministrom Desom Brownom, nekdanjim ruskim zunanjim ministrom Igorjem Ivanovom in nekdanjim nemškim veleposlanikom v ZDA Wolfgangom Ischingerjem februarja letos podpisal tudi poziv za preprečitev jedrskega konflikta v Evropi. Ključna naloga politike, ameriške, evropske in ruske, bi po mnenju štirih modrih (elder statesmen) morala biti obnova zaupanja, izhodišče zanjo pa priznanje, da v jedrski vojni nihče ne more zmagati. Toda razum, h kateremu pozivajo Perry, Nunn, Cartwright, Ivanov in drugi, v današnjih geopolitičnih razmerah ni dobrina, ki bi je bilo v izobilju, sicer bi bile že same geopolitične razmere drugačne. Ali kot je za Project Syndicate pred slabim mesecem zapisal Ischinger, zaradi izjav Donalda Trumpa o Natu bi bila še večja nevarna norost, če bi se Nemčija sama – kot je zaradi Trumpovega sejanja dvomov o ameriški zavezanosti Natu julija letos predlagal eden najbolj znanih nemških politologov Christian Hacke – zdaj začela oboroževati z jedrskim orožjem.
Po eni strani je nenavadno, da je Ischinger Hackejevi pobudi, ki ob kanclerki Angeli Merkel, črno-rdeči koaliciji in sploh sedanji sestavi bundestaga ter ob predsedniku države Franku-Walterju Steinmeierju nima nikakršne možnosti niti za obravnavo, kaj šele uspeh, namenil tolikšno in tako resno pozornost, po drugi strani pa to seveda navdaja s slutnjo, da morda res ničesar več ni mogoče izključiti. Razmeroma kratko obdobje, ko se je zdelo, da se je svet odpovedal z norostjo, vzajemno zajamčenim uničenjem (mutually assured destruction oziroma MAD), zagotovljeni varnosti, se je očitno izteklo.
