Po več letih kolebanja dveh ameriških administracij se je vlada Donalda Trumpa odločila s Savdsko Arabijo skleniti dogovor o civilnem jedrskem sodelovanju. V Riadu, ki se je za takšen dogovor zavzemal več desetletij, so navdušeni, v sami regiji pa ne odpirajo šampanjcev. Dogovor bo prestolonasledniku Salmanu omogočil izvedbo načrta modernizacije države tudi s sprostitvijo dodatnih zalog nafte za izvoz, katere delež v oskrbi z energijo bo deloma zamenjal z jedrsko energijo.
Slovo zlatega standarda
Sporazum med ZDA in Savdsko Arabijo bo kraljevini omogočil gradnjo jedrskih reaktorjev z uporabo ameriške tehnologije. Še pomembneje je, da bo smela sama bogatiti uran. Obvladovala bo torej tehnologijo bogatenja urana, teoretično bi ga lahko obogatila tudi do visoke čistosti, ki je potrebna za jedrsko orožje. Prav to pravico ZDA odrekajo Iranu.
Zavračanje pravice do uporabe tehnologije bogatenja urana državam, ki si želijo jedrsko energijo, je dolgo časa veljalo za »zlati varnostni standard«. Ameriško-savdski dogovor ga nima. Kljub temu v ZDA zatrjujejo, da bo dogovor vseboval številne varnostne mehanizme.
Vseeno je v Izraelu takoj porodil strahove pred začetkom oboroževalne tekme na Bližnjem vzhodu. Poleg Irana, ki vztraja, da se ne bo odpovedal bogatenju urana, bi tudi Turčija in Egipt, ki že gradita svoje jedrske centrale, lahko zahtevala svoje proizvodne obrate za bogatenje urana. Za turško jedrsko elektrarno Akuju bo skoraj celoten gorivni cikel sicer izvajalo rusko državno podjetje Rosatom, ki bo z jedrskim gorivom oskrbovalo tudi prvo egiptovsko komercialno jedrsko elektrarno El Daba.
Končna odločitev čez nekaj let
Preden se lahko v Riadu dokončno veselijo, mora sporazum odobriti še ameriški kongres. Tudi če ga bo, v Savdski Arabiji ne bodo kar takoj začeli bogatiti urana. Sledila bo skupna študija z ZDA, na podlagi katere se bodo določili, ali bo država res imela svoj obrat za bogatenja urana. Do odločitve bosta minili najmanj dve leti, dokončno jo bo moral verjetno odobriti šele Trumpov naslednik. »Bodite prepričani, da ti sporazumi upoštevajo najvišje standarde jedrske varnosti in neširjenja jedrskega orožja, hkrati pa temeljijo na najboljši jedrski tehnologiji in znanstvenikih na svetu,« je rekel ameriški minister za energetiko Chris Wright.
»Pozivamo vse člane kongresa iz obeh političnih taborov, da se zavedajo tveganj in izkoristijo svoje pristojnosti, da zavrnejo ali spremenijo Trumpov predlog, da ne bi še bolj odprli vrat jedrskemu širjenju na Bližnjem vzhodu,« pa pravi Kelsey Davenport, direktorica za politiko neširjenja jedrskega orožja pri organizaciji Arms Control Association.
Bojazen pred noro tekmo
O dovoljenju Savdski Arabiji, da postavi obrat za bogatenje urana, so razmišljali že v času Bidnove administracije. Takrat se ga je omenjalo kot možno spodbudo državi za normalizacijo odnosov z Izraelom. A te zamisli niso uresničili. Tudi Trump je z njo doslej odlašal.
Za izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je problematično, da dogovor med ZDA in Savdsko Arabijo nikjer ne omenja normalizacije odnosov med Riadom in Tel Avivom. Kritični so tudi v izraelski opoziciji. »Jedrski sporazum, ki se sklepa s Savdsko Arabijo Izraelu za hrbtom, je resna strateška napaka, ki ogroža našo varnost. Bogatitev urana na savdskem ozemlju bi lahko pripeljala do regionalne jedrske tekme in nevarne izgube nadzora,« pravi nekdanji izraelski premier Naftali Bennett, ki si prizadeva na oktobrskih volitvah premagati Netanjahuja.
Tudi nekdanji obrambni minister Avigdor Lieberman je dejal, da »bo civilni jedrski program v Savdski Arabiji pripeljal do jedrskega orožja in povzročil noro oboroževalno tekmo na celotnem Bližnjem vzhodu«. Izraelska vlada bi se morala zato dogovoru upreti in v kongresu lobirati za njegovo zaustavitev.
Uresničitev starih ambicij
Savdska Arabija si jedrski program želi od leta 2003, ko je razmišljala, kako utrditi svoj položaj v regiji ob Izraelu, ki jedrsko orožje ima, in Iranu, ki ima obrate za bogatenje urana. Najbolj radikalna je bila ideja o nakupu jedrske konice od tretje države. Kasneje so pripravili zamisel o dogovoru za Bližnji vzhod brez jedrskega orožja, ki pa se ni uresničila. Leta 2010 je država začela razvijati civilni jedrski program, s katerim je hotela zmanjšati odvisnost od nafte in pridobiti alternativne vire energije za energetsko potratne obrate razsoljevanja vode.