Jean-Baptiste Malet, francoski neodvisni raziskovalni novinar, je v letih od 2014 do 2016 prepotoval svet, od Francije do Kitajske, Združenih držav Amerike in Italije, ter temeljito proučil ozadja proizvodnje, trženja in potrošnje paradižnikove mezge. Na primeru te enostavne jedi, ki je osnova vseh kuhinj sveta, je razkrinkal mehanizme delovanja globalnega kapitalizma in njegove načine proizvodnje, ki so bili dotlej neznani.
Knjiga je sočasno izšla v francoskem in italijanskem jeziku, njene prevode pa so, poleg Slovenije, doslej objavili tudi v Španiji, na Japonskem, v Tajvanu, Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji in Braziliji. Ob knjigi so Malet in njegovi sodelavci posneli tudi film Imperij rdečega zlata (L’empire de l'or rouge, 2017), ki je bil nagrajen na številnih filmskih festivalih, med drugim leta 2018 na Festivalu zelenega filma v Švici.
Jean-Baptiste Malet je svobodni novinar, stalen sodelavec uglednega časopisa Le Monde diplomatique. Doslej je pisal že za številne francoske časopise in revije. V svoji prvi knjigi Izza bojne linije (2011) je raziskal ozadja delovanja francoske ekstremne desnice, knjiga V Amazoniji (2013) pa razkrinka mehanizme delovanja podjetja Amazon. Za knjigo Gnilo rdeče je prejel nagrado Alberta Londresa, francoskega Pulitzerja za dosežke na področju novinarstva.
Zakaj ste se odločili raziskati predelavo paradižnika?Na to dolgotrajno raziskovalno pot, ki me je dve leti in pol vodila po štirih celinah, sem se podal po naključju. Leta 2011 sem v Vaucluseju odkril obstoj tovarne konzerv, Le Cabanon, ki jo je leta 2004 kupila kitajska vojska. Takrat je bila v lasti podjetja Chalkis, enega od podjetij v okviru Bingtuan, proizvodnega in gradbenega korpusa Xinjianga, avtonomne kitajske regije na skrajnem severozahodu države, katere avtohtoni prebivalci so Ujguri, turška etnična skupina islamske veroizpovedi. Na Kitajskem je Bingtuan iz Xinjianga prava država v državi. Dejansko je to podjetje glavno sredstvo kolonizacije regije Xinjiang s strani etnije Han, ki se je začela v petdesetih letih 20. stoletja. Organizirano je kot vojaška enota, tako da nadzoruje življenje in delo več kot dveh milijonov ljudi.
Prisotnost kitajske armade na področju izdelave paradižnikove mezge, ki je tako daleč od vojaških vprašanj, me je šokirala, zato sem že leta 2011 prosil za srečanje z vodstvom kitajskega podjetja, ki pa me je kategorično zavrnilo in mi celo onemogočilo, da bi si pogledal tovarno. A to me seveda ni odvrnilo od tega, da grem tja in na kraju samem pogledam skozi mrežno ograjo.
Tako sem na dvorišču tovarne Le Cabanon videl sode, podobne tistim, v katerih prevažajo nafto – velike modre sode z 230 kilogrami trojnega paradižnikovega koncentrata, ki so nosili oznako »Made in China« (Narejeno na Kitajskem). To odkritje me je dolgo preganjalo in mi vzbudilo željo, da sledim proizvodni verigi. Zakaj sodi z napisom »Narejeno na Kitajskem« v srcu Provanse? Zakaj taka skrivnostnost glede delovanja tega podjetja? To me je še toliko bolj zanimalo zato, ker sem tam odraščal in se še dobro spominjam, kako je moja babica pripravljala konzerve paradižnika. V Provansi je bilo spreminjanje lastnih paradižnikov v gosto zmes še pred nekaj desetletji družinski obred. Odkriti sode paradižnikove mezge s Kitajske v Vaucluseju se mi je zdelo, milo rečeno, nenavadno.
Za raziskavo, ki ste jo opravili, ste prejeli prestižno nagrado Alberta Londresa, ki velja za Pulitzerja francoskega novinarstva. Kako ste doživeli podelitev nagrade?To je velika čast in krasen zaključek zelo lepe avanture, ki pa ni bila vedno lahka. Včasih je bila težka in zapletena, pogosto so jo prekinjali trenutki dvoma. Lotiti se raziskovanja sveta, da bi povedal zgodbo tako univerzalnega blaga, kot je industrijski paradižnik, je bil izjemno ambiciozen projekt. Če se za dve leti in pol povsem posvetiš taki temi, to pomeni veliko osamljenosti, trenutkov daleč od doma, dolgih branj v knjižnici… V tistem času sem resnično žrtvoval svoje osebno življenje, svoje intimno življenje, nič drugega nisem počel, samo delal. To je žrtev, v katero so prisiljeni neodvisni novinarji, kakršen sem sam, ko se odločijo za dolgoročno raziskavo. Ne glede na vse pa prav ničesar ne obžalujem, to je bila moja izbira in čutil sem, da moram iti do konca.
Kaj vam pomeni biti neodvisen novinar?V Franciji redno sodelujem z Le Monde diplomatique. Na to revijo sem zelo navezan in z njimi bi rad še naprej sodeloval, ker je to vrsta revije, ki mi ustreza. Sem novinar, ki želi ostati daleč od novičarstva, vsaj od tistega najbolj neposrednega. Zame je tudi trenutek, ko ugrizneš pico, neke vrste novica, saj to poganja svet, izza tega pa obstajajo ekonomski mehanizmi, ki jih je treba analizirati. Želim si ohraniti ta pogled, to vrsto časovnosti, in izvajati temeljite raziskave ter ustvarjati knjige, ki obravnavajo ozadja.
Ena najbolj provokativnih tez vaše knjige dopolni zgodovinarja Fernanda Braudela, ki je razlikoval med kulturami pšenice, riža in koruze. Danes, pravite, so te kulture »odstopile mesto eni sami kulturi, kulturi paradižnika«. Kako pojasnjujete to globalno prevlado?K temu, da je paradižnik postal univerzalno blago, je prispevalo več zgodovinskih procesov. Če omenim le nekatere, je na prvem mestu rojstvo te industrije v severni Italiji v poznem 19. stoletju. Potem veliko povpraševanje po konzervah paradižnika v italijanski diaspori v istem obdobju, zlasti v Združenih državah Amerike, kar je spodbudilo svetovno povpraševanje po tem proizvodu. Pa politika kmetijske avtarkije, torej prizadevanje, da bi zagotovili popolno samozadostnost znotraj države, v Italiji pod fašizmom, ki je precej racionalizirala kmetijske kulture, prispevala k razmahu raziskav na področju agroživilstva, iz paradižnikove konzerve pa naredila ideološki simbol »zelene avtarkije«.
Ta simbol, ki ga je navdihnil futurizem, je dobesedno omogočil ohraniti sadove domovine. Paradoks te zgodbe je, da je tehnološki napredek italijanske industrije, rojen v »zeleni avtarkiji«, po vojni italijanskim industrialcem omogočil, da svojo industrijo uveljavijo na globalni ravni: imeli so najboljše stroje za proizvodnjo paradižnikovega koncentrata. Izum aseptičnega soda koncentrata v Združenih državah in njegova uporaba, ki se je začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sta omogočila razvoj svetovne industrije paradižnika na nov, neoliberalen način: izmenjava industrijskega paradižnika lahko zdaj poteka med kontinenti. Proizvodnja, torej ekstenzivna pridelava, pa je lahko premeščena in se odvija drugje kot predelava. To se je dejansko zgodilo, in to v velikem obsegu, zlasti v smeri Kitajske, kjer danes pridelajo veliko večino paradižnika za industrijsko predelavo.
Paradižnikov koncentrat je paradižnik, iz katerega so v procesu predelave izločili vodo. Več vode ko izločijo, bolj je koncentriran – iz trojnega koncentrata je izločeno več vode kot iz dvojnega. V knjigi ste navedli mnoge za potrošnike neugodne zlorabe, na primer, da kot paradižnikov sok, torej pijačo iz ne-koncentriranega paradižnika, prodajajo koncentrat, ki so ga razredčili z vodo. Opozorili ste tudi na evropsko uredbo, ki italijanskim uvoznikom omogoča, da iz Kitajske uvozijo trojni paradižnikov koncentrat, mu dodajo vodo in sol ter ga izvozijo pod imenom »italijanski dvojni koncentrat«. Ali ni to prav povabilo k trgovanju, ki prinaša dobiček na račun varnosti potrošnikov?V svetu »prostega trga« podjetjem nič ne preprečuje, da prepakirajo kitajski koncentrat, na ovitku pa navedejo le zadnjo stopnjo predelave: Italija. Evropski carinski režim je glede zahtev liberalizma poslušen do te mere, da ohranja kategorijo, ki se imenuje »notranja predelava«. Ta omogoča, da brez plačila davka v Evropo uvozite in nato ponovno izvozite iz nje kitajski koncentrat, ki ga »preoblikujete«, kar povzroča celo vrsto ekscesov, o čemer podrobno pišem v knjigi. Problem je v tem, da se Evropska unija na to požvižga, saj s tem prispeva h »konkurenčnosti« neapeljskih podjetij.
Pišete, da je industrija paradižnika tako željna dobička, da služi celo kot prostor za pranje denarja, in da izdelki agromafije dosegajo krožnike potrošnikov po vsem svetu.Italijanska industrija konzervirane hrane je bila od nekdaj privilegirano vstopno mesto za pranje umazanega denarja. Enostavnost kroženja paradižnikovega koncentrata kmetijsko-mafijski združbi omogoča izkoriščanje proste trgovine za to, da svoje blago ponese na vse celine. Te mafije seveda nimajo ničesar skupnega s podobo gangsterjev s pištolami, pač pa so popolnoma prepletene z vodilnimi razredi. Njihove dejavnosti so postale primerljive z naravno rastjo obsega trga. »Laissez-faire« in deregulacija v okviru doktrine prostega trga torej obenem pomenita odsotnost državne in carinske kontrole, s tem pa tudi proste roke za kriminalne dejavnosti.
Vaša knjiga odkriva svetovno proizvodnjo, ki ima svoje trgovce, znanstvenike, ki jih plačujejo lobiji, mednarodna društva in specializirane sejme… Kdo so ti voditelji svetovne industrije paradižnika?Skupaj oblikujejo jedro, ki glavne kupce koncentrata – to so multinacionalke, kot so Heinz, Unilever ali Nestlé – povezuje s predelovalci, genetiki, podjetji za proizvodnjo in prodajo semen ter prodajalci strojev. Vsi našteti so združeni v svetovnem kongresu industrije paradižnika. Tam pojejo hvalnico velikim projektom proste trgovine, skupaj s člani italijanske vlade, evropsko komisijo in voditelji podjetij. Obenem pa niti ne omenijo bednih delovnih pogojev migrantov, ki na jugu Italije poberejo večino paradižnika, ki je naprodaj na svetovnem trgu pelatov oziroma lupljenega paradižnika.
Česa se lahko naučimo iz te globalne raziskave? Ali menite, da bi ekonomski protekcionizem lahko bil odgovor na to vrsto ekscesa?Moja knjiga ne prinaša ne zaključkov ne političnih priporočil. Prav tako ne mislim, da bi kot avtor in raziskovalec lahko spreminjal svet: verjeti kaj takega bi bilo domišljavo in smešno. Po drugi strani pa je res, da o tem svetu lahko pripovedujem, delim svoja spoznanja in s tem omogočam, da se o tem pogovarjamo. Ker ta svet opisujem, ga raziskujem, zbiram dejstva o njem. Res je, da pri svojem raziskovanju odkrivam kraje, ki so skriti očem javnosti. Sprejemajo me ženske in moški, ki imajo drugačne vizije sveta, včasih zelo drugačne od mojih.
S svojo raziskavo sem želel pripovedovati o kapitalizmu skozi paradižnik. V raziskovanju procesov pridelave in predelave paradižnika sem spoznal ljudi vseh družbenih slojev: najpomembnejše voditelje te industrije, pa tudi njene uboge pobiralce v Xinjiangu ali v Apuliji na jugu Italije, kjer več deset tisoč migrantov živi v barakarskih naseljih, ki jih nadzira organizirani kriminal. Moja naloga je bila, da opišem proizvodne odnose, da predstavim obsežno družbeno in tehnološko zgodovino ter tiste, naj bodo bogati ali revni, ki poganjajo ta infra svet, to malo znano industrijo.
Seveda sem s predstavitvijo produkcijskih odnosov razkrinkal ideološki okvir kapitalizma in njegovo delovanje, ki je absurdno in pogosto kriminalno. Če je moje delo zagotovilo politične argumente, zlasti za zagovornike močne, svobodne in neodvisne Afrike, za ekonomski protekcionizem, za bolj kratke produkcijske cikle, za strožje standarde označevanja izdelkov v Evropi in drugod, in če sem pomagal ponazoriti, da »popolnoma prosti trg ne deluje«, kot je rekel papež Frančišek, pa sem še toliko bolj zadovoljen.
Melita Zajc je tudi prevedla knjigo.
