Francoski predsednik je govoril o enakovrednem sodelovanju med obema kontinentoma, predvsem pa je mlade Afričane nagovoril z besedami o tem, da namesto obleganja evropskih obrežij, še posebej prek Libije, kjer pristajajo v mrežah tihotapcev, ostanejo doma ter pomagajo zgraditi Afriko.
Države gostiteljice so bile tako strateško izbrane. Na prioritetni listi so se znašle Burkina Faso, Slonokoščena obala ter Gana. Macron se je odločil najprej obiskati prestolnico Ouagadougou v Burkina Fasu, ki leži v osrčju sahelske regije. Tokrat v ospredju niso bili teroristični napadi, pač pa je francoski predsednik z obiskom dal vedeti, da je Burkina Faso simbol demokratičnih aspiracij za afriško mladino. Na začetku govora, ki ga je imel pred 8000 študenti na Univerzi Professor Joseph Ki-Zerbo v Ouagadougouju, je državo gostiteljico pohvalil, ker se je po 27 letih otresla avtokratske vladavine Blaisa Compaoréja. V protestih leta 2014 so ključno vlogo odigrali mladi, ki jih je navdihnila herojska figura nekdanjega predsednika Thomasa Sankare. Očitno je bilo, da je Macronovo odločitev za obisk Burkina Fasa zaznamovala tudi 30. obletnica Sankarove smrti.
Zavedajoč se vloge, ki jo imajo civilnodružbena gibanja v Burkina Fasu, predvsem pa ob vse glasnejših pozivih, naj Francija odpre arhive, ki zadevajo umor Thomasa Sankare leta 1987, je Macron začel taktično: prihajam iz generacije Francozov, ki nimajo pravice govoriti Afričanom, kaj početi in česa ne.
Parižani se ne bi sprehajali po ulici Adolfa Hitlerja
Za hip se je zdelo, da je prevzel retoriko Thomasa Sankare, ki je prebivalcem ene najrevnejših držav na svetu dal vedeti, da zmorejo brez tuje pomoči. »Vaša vlada lahko naredi veliko, največ pa lahko naredite vi. Rešitve ne bodo prišle od drugod, rešitve bodo prišle od vas,« je dejal Macron skupini privilegiranih izobražencev v Ouagadougouju. Macron v nasprotju s Thomasom Sankaro ni govoril o gospodarski samozadostnosti države in le-te ni pogojeval z antiimperialističnimi idejami, pač pa je poudaril predvsem to, da prihodnost Afrike pripada mlajši generaciji.
Študentje, ki so tovrstni taktični retoriki ploskali, so nekaj dni pred Macronovim prihodom, posebej na spletnem omrežju, izražali skepso glede Francije, ki podpira avtokratske afriške voditelje, med njimi nekdanjega predsednika Blaisa Compaoréja. Francoske oblasti so sredi protestov leta 2014 Compaoréju pomagale pobegniti v Slonokoščeno obalo. Pripadniki civilnodružbenih gibanj, ki niso bili povabljeni na razgovor z Macronom, so v znak protesta le nekaj ur pred prihodom francoskega predsednika Ulico Charlesa De Gaulla v Ouagadougouju spremenili v Ulico Thomasa Sankare. S tem dejanjem so sporočili, da nočejo francoskega vmešavanja. Eden izmed študentskih aktivistov je za Burkina24 izjavil, da »Tako kot se v Parizu meščani ne bi želeli sprehajati po ulici Adolfa Hitlerja, tako si tudi oni ne želijo ulice, ko nosi ime po morilcu«.
Ostra izjava se napaja v analih kolonializma. Francija je imela od leta 1830 do leta 1960 kolonije na severu, na zahodu in v centralnem delu Afrike. Afričani so bili obravnavani kot kolonialni subjekti, brez pravice do sodelovanja na volitvah in osebne lastnine. Ko je Macron v govoru spregovoril o »zločinih, storjenih proti Afriki in Afričanom«, je med študentsko publiko završalo, toda v isti sapi je dejal, da prihaja iz generacije Francozov, ki nimajo izkušnje kolonialne preteklosti, in da se spominja le tega, kako je Nelson Mandela zmagal na predsedniških volitvah. Tovrstno pozicioniranje Macrona kot človeka iz generacije, ki se ne želi ozirati v preteklost, je strateška poteza, ki po mnenju analitikov ne bo imela praktičnih posledic. Ne nazadnje skoraj vsak francoski predsednik, ko začne opravljati svojo funkcijo, izjavi, da je treba prekiniti s tradicijo francosko-afriških odnosov.
Macron se je predvsem poskušal izogniti zdrsu, ki ga je naredil Nicolas Sarkozy leta 2007, ko je v Dakarju dejal, da Afrika še ni vstopila v zgodovino. S tem, ko je francoski predsednik najprej obiskal Burkina Faso, je pokazal nekaj originalnosti; očitno je z enajstimi častnimi svetovalci, pretežno afriškega izvora (Novi predsedniški svet za Afriko), dobro obveščen, pa vendarle je izrekel vrsto kontradiktornosti. Ko je govoril o dekolonizaciji francosko-afriških odnosov, ni omenil francoskega kolonialnega denarja FCFA. V odprti razpravi je na vprašanje študenta, zakaj štirinajst nekdanjih francoskih kolonij v Francosko centralno banko pošilja 85 odstotkov nacionalnih denarnih rezerv, odgovoril, da kolonialna valuta državam, ki ležijo v območju FCFA, prinaša stabilnost in da se morajo afriški predsedniki odločiti, ali bodo ostali v tem denarnem območju.
V macronovski verziji naj bi afriške vlade prevzele večji del odgovornosti. To naj bi veljalo tako za boj proti terorizmu kot za uničenje mreže tihotapcev, ki trgujejo z ljudmi. Afriški analitiki menijo, da se bo Macronova varnostna strategija nadaljevala tam, kjer je odnehal Hollande. Poleg že obstoječe operacije Barkhane v sahelski regiji Macron gradi novo zahodnoafriško vojaško zvezo za boj proti džihadistom, G5, v katero je vključenih pet držav. Na očitek, da ob prisotnosti nekaj tisoč francoskih vojakov dialoški pristop ni mogoč, je Macron odvrnil, da je treba francoskim vojakom, »ki zagotavljajo varnost vaše države, zaploskati«, in da je vojaška prisotnost Francije v Sahelu dokaz francosko-afriške zgodovinske prepletenosti; če so se Afričani v preteklosti borili za Francijo in Evropo, zdaj bitko proti terorizmu v Afriki vidi kot skupno bitko.
Agresivna dikcija o odgovornostih lokalnih vlad se je stopnjevala s komentarjem, da tihotapskih verig z ljudmi v Libiji ne podpirajo Evropejci, temveč Afričani. Macron je pri tem pozabil na rasizem v Afriki, hkrati pa je s tem, ne ravno sublimno sicer, priklical spomin na bolečo preteklost, ko so trgovino s sužnji omogočali Afričani sami. Tej tematiki je Macron skupaj s 83 predstavniki iz evropskih in afriških držav posvetil več pozornosti na srečanju v Abidjanu v Slonokoščeni obali. Tam so sklenili, da Evropska unija in Afriška unija v prihodnjih tednih začneta s konkretnimi vojaškimi in političnimi akcijami, s katerimi naj bi rešili migrante, zasužnjene v Libiji. O tihotapcih z ljudmi se je govorilo kot o teroristih. Macron je za France24 dejal, »da ne gre za napoved vojne; Libija je samostojna država, okrepljen policijski nadzor naj bi le uničil tihotapske mreže«.
Afrika potrebuje investicije
O tem, da se je francoski predsednik migracij lotil z več plati, govori tudi njegov komentar o demografski rasti v Afriki. V Ouagadougouju je izjavo o »civilizacijskem problemu Afrike, saj lahko v deželah, kjer imajo ženske še vedno sedem, osem otrok, porabiš milijarde evrov, vendar ne boš ničesar spremenil«, kontekstualiziral s pomanjkljivo izobrazbo deklic. Dejal je, da ženske z velikim številom otrok nimajo svobodne volje glede odločanja. Mnogi afriški aktivisti so bili ogorčeni. Macron je o Afriki govoril kot o eni državi, čeprav je na kontinentu Afrika 54 držav, v katerih se ženske z realnostjo spopadajo na najrazličnejše načine. Ob tem, da je s tovrstno izjavo izbrisal feministične in druge organizacije, ki se na kontinentu ukvarjajo z demografskim vprašanjem.
Predpostavka Alain Antil, afriške specialistke na Inštitutu za mednarodne odnose v Parizu, da Francija ni v stiku z afriško realnostjo, drži. V frankofonski Afriki Francija morda pozna potrebe političnih voditeljev, ne pozna pa mladih Afričanov. Aly Traore, član burkinafaške civilnodružbene pobude Meščanova metla, je za France24 komentiral Macronove izjave o pomoči Afriki. Po Traorejevem mnenju Afričani ne potrebujejo pomoči; pomoč, ki konča v žepih afriških voditeljev, je celo škodljiva. Kar Afrika potrebuje, so investicije. Te pa lahko zagotovijo stabilne afriške vlade. In ravno o slednjih Macron ni spregovoril, kaj šele o odgovornosti evropskih investitorjev, ki se v Afriki izogibajo plačevanju davkov. V njegovem govoru smo pogrešali tudi stališče o tem, kako pomembno je, da afriške vlade za svoje izvozne surovine iztržijo pravičnejše cene.
