Večina Evropejcev meni, da bi morale imeti države članice večji nadzor nad svojimi mejami. Raziskava, opravljena v 23 državah EU med 11.714 vprašanimi, kaže, da se kar 71 odstotkov anketirancev strinja s trditvijo, da mora Evropska unija državam omogočiti bistveno več nadzora nad lastnimi mejami, da bi lahko učinkoviteje upravljale migracije, piše Politico.
Raziskavo je izvedlo podjetje FGS Global, rezultate pa je ekskluzivno objavil časopis Politico. Izsledki odražajo vse večji skepticizem do usklajevanja migracijske politike na ravni EU, ki jo že leta spremljajo spori, medsebojno obtoževanje in pomanjkanje zaupanja.
Reformni pritisk in tveganje za schengen
Rezultati prihajajo v času, ko Bruselj pripravlja obsežne reforme za okrepitev varovanja zunanjih meja EU in večjo podporo državam, ki sprejemajo največ migrantov. Vendar bi večji odmik od skupnega evropskega upravljanja meja v korist nacionalnih rešitev lahko ogrozil schengensko območje prostega gibanja.
Države v schengenskem območju so se zavezale k odpravi nadzora na notranjih mejah. Nadzor je sicer mogoče začasno ponovno uvesti ob resnih grožnjah, vendar naj bi to trajalo največ šest mesecev, s podaljšanjem do dveh let.
Začasni nadzori postajajo stalni
Od leta 2025 je 12 držav EU evropsko komisijo obvestilo, da uvajajo začasne mejne kontrole, pri čemer jih je osem kot razlog navedlo migracije. V praksi imajo nekatere države nadzor na mejah že več let, kar vzbuja dvome o prihodnosti območja brez mejnih kontrol.
Ministri EU so se prejšnji teden sestali na Cipru, da bi razpravljali o tem, kako omejiti migracije znotraj EU in zaščititi schengenski sistem. Ciprski minister za pravosodje Costas Fytiris je poudaril, da obstoj schengenskega območja temelji na zaupanju in deljeni odgovornosti.
Spor o odgovornosti in solidarnosti
Vprašanje deljene odgovornosti že dolgo zaznamuje evropske razprave o migracijah. Države na zunanjih mejah EU, kot sta Italija in Grčija, opozarjajo na nesorazmeren pritisk, medtem ko druge države izpostavljajo problem sekundarnih gibanj migrantov – torej nadaljnjih selitev v druge države EU.
Evropski komisar za migracije Magnus Brunner je poudaril, da mora obstajati ravnotežje med odgovornostjo držav na zunanjih mejah in solidarnostjo drugih članic, ki so prizadete zaradi teh sekundarnih gibanj.
Nesoglasja okoli solidarnostnega mehanizma
Iskanje skupne evropske rešitve ostaja zahtevno. Pri pripravi t. i. solidarnostnega sklada, namenjenega pravičnejši delitvi bremena, se države še vedno prepirajo o tem, kdo komu in koliko dolguje.
Pomoč državam na prvi liniji lahko vključuje finančne prispevke ali premestitve migrantov, vendar so nekatere države, med njimi Belgija in Švedska, že zavrnile možnost premestitev. Belgijska ministrica za migracije Anneleen Van Bossuyt je povedala, da je bil belgijski prispevek že znižan na 12,9 milijona evrov in da potekajo pogovori z Italijo in Grčijo o dodatnem zmanjšanju ob upoštevanju preteklih sekundarnih migracij.
Luksemburg kot zagovornik schengna
Medtem ko številne države poudarjajo migracije, Luksemburg ostaja eden redkih glasnih zagovornikov schengenskega sistema. Minister za notranje zadeve Léon Gloden je opozoril, da je škodljivo povezovati razprave o prostem gibanju izključno z migracijami.
Po njegovih besedah sekundarna gibanja niso problem schengna, temveč dokaz, da mora EU bolje sodelovati in okrepiti nadzor na zunanjih mejah. Poudaril je, da nezakonite migracije ne potekajo med Luksemburgom in Nemčijo.
Luksemburg je celo vložil pritožbo proti nemškim mejnih kontrolam, saj te povzročajo velike prometne zastoje za tisoče dnevnih migrantov, ki se vozijo na delo.