Japonsko je 11. marca 2011 prizadel rušilni potres z magnitudo 9,0, sledil mu je uničujoč cunami, ki je onemogočil oskrbo z električno energijo in hlajenje treh reaktorjev v elektrarni Fukushima Daiichi, kjer je prišlo do taljenja sredice reaktorjev in izpusta radioaktivnosti v okolje.
V potresu in cunamiju je po podatkih japonske agencije za obnovo umrlo približno 20.000 ljudi, več kot 2500 je še vedno pogrešanih, zaradi katastrofe pa je moralo domove zapustiti več deset tisoč ljudi. Nesreča v jedrski elektrarni ni povzročila nobene potrjene žrtve, je pa več smrti povzročila prenagljena evakuacija.
Nesreča v Fukushimi velja za najhujšo jedrsko katastrofo na svetu po tisti v Černobilu leta 1986. Cunami je v okolici jedrske elektrarne pustil sledi uničenja, medtem ko se življenje zaradi radioaktivnega puščanja, ki je onesnažilo zemljo in morsko vodo, še ni povsem vrnilo v normalno stanje.
Katastrofa je tudi močno spodkopala zaupanje javnosti v jedrsko energijo, spomin nanjo pa med preživelimi še vedno sproža jezo in žalost. Napake, ki so privedle do nesreče v Fukushimi, so prisilile japonske oblasti, da so uvedle veliko strožje varnostne predpise za jedrske objekte. Številni reaktorji so bili zaprti, država pa je začela dolgotrajen proces varnostnih pregledov in razgradnje.
Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) je Japonska doslej ponovno zagnala 14 reaktorjev, 19 jih je začasno ustavljenih, 27 pa je predvidenih za razgradnjo.
Petnajst let po nesreči v Fukushimi posledice katastrofe še naprej usmerjajo razpravo o jedrski energiji na Japonskem, medtem ko si vlada postopoma prizadeva za ponovni zagon reaktorjev in razvoj novih tehnologij, da bi zmanjšala odvisnost države od uvoza fosilnih goriv in okrepila energetsko varnost.