V torek so se že deseti dan zapored nadaljevala ameriška bombardiranja iranske obale. Teheran odgovarja z napadi na zalivske države in Jordanijo, kamor so ZDA umaknile velik del svojih sil iz zalivskih držav. V Kuvajtu poročajo o napadih na elektrarne in obrate za razsoljevanje vode, ki zagotavljajo pitno vodo. Tudi v Bahrajnu so bile na udaru civilne tarče.
Iran v Kuvajtu, Bahrajnu in Jordaniji napada ameriška oporišča, ki so sicer večinoma prazna. A konec tedna sta v iranskih napadih na enega od njih v Jordaniji umrla ameriška vojaka, še eden pa se je smrtno ponesrečil v Iraku med nadzorovano detonacijo iranskega drona, tako da je vseh mrtvih Američanov od začetka vojne 28. februarja 17, ranjenih pa več kot 400. Še vedno je to veliko, saj so se ZDA po nepotrebnem zapletle v ta vojaški spopad, ki ni rešil nobenega problema, ustvaril pa je nove, kot je blokada Hormuške ožine, skozi katero je šla do konca februarja petina svetovne nafte. Zdaj bi lahko sledila še blokada vstopa v Rdeče morje in Sueški prekop iz Indijskega oceana, potem ko jemenski šiitski hutijevci, ki so zavezniki Irana, grozijo z blokado arabskih pristanišč v Rdečem morju.
Sicer je 17 mrtvih v več mesecih malo v primerjavi s 4500 ubitimi ameriškimi vojaki v iraški vojni 2003–2011, okoli 2400 v afganistanski vojni 2001–2021 in z okoli 50.000 ubitih ameriških vojakov v vietnamski vojni 1965–1973. Vendar gre za pomembno razliko, saj ZDA v Iranu ne posredujejo s kopensko vojsko, ampak napadajo samo iz zraka, večina žrtev pa je bila ubita na ozemlju tretjih držav.
Manjša podpora tej vojni kot iraški
Iranski napadi na bogate zalivske države postavljajo pod vprašaj njihovo ekonomsko prihodnost, predvsem njihovo varnost za tuje investicije. Že iranska blokada Hormuške ožine je zanje katastrofa. Niso več, kar so bile. Zdaj bodo težko uresničile načrt, da bi se jeseni vrnili vsi tisti, ki so iz teh držav zbežali po 28. februarju.
Ker pa iranski povračilni napadi, v ponedeljek tudi na dva tankerja v ožini, vendarle niso zelo intenzivni, se zdi, da Teheran varčuje z izstrelki in da se pripravlja na dolgotrajno vojno. Trump pa je zdaj soočen predvsem z rastjo cen nafte v svetu in s tem bencina v ZDA, kar je eden večjih razlogov za to, da njegovi republikanski stranki grozi poraz na jesenskih kongresnih volitvah. Že zdaj le 28 odstotkov Američanov meni, da je vojna proti Iranu smiselna, 68 odstotkov pa, da je ni vredno bojevati. Tako je pokazala anketa Washington Posta in agencije Ipsos prejšnji teden. Ta 40-odstotni razkorak je večji, kot je bil pri nepriljubljenih vojnah v Iraku in v Afganistanu.
Šibkejši odgovori Teherana
V Teheranu tudi zato upajo, da bodo ZDA še bolj popustile, kot so sredi junija z memorandumom o soglasju, ki ga sicer vsaka stran po svoje interpretira, nekateri pa ga označujejo kar za kapitulacijo Washingtona.
Trump, ki je obljubljal, da ZDA ne bo zvlekel v še eno dolgotrajno vojno, zdaj sicer poskuša z bombardiranji Iran popolnima oslabiti. Ni mogoče reči, koliko mu je doslej pri tem uspelo. Nekateri zahodni analitiki trdijo, da na ameriške napade Iran odgovarja šibko, ker nima več veliko izstrelkov in brezpilotnikov. Torej naj bi ameriški napadi uničili velik del iranskega arzenala. Vsekakor pa ameriška blokada pred Hormuško ožino onemogoča iranski izvoz nafte, kar je hud udarec za Teheran.
Pogajanja se sicer še vedno nadaljujejo. Teheran in Washington si izmenjujeta diplomatska sporočila prek posrednikov iz Pakistana, Katarja in Omana. Trump bi najbrž rad končal spopade, ki jih je 28. februarja začel skupaj z Izraelom, a Iran mu pri tem ne pomaga. Pred desetimi dnevi je kljub zanj ugodnemu memorandumu o soglasju napadel tankerje v ožini po sporu o plovnih poteh in tako prekinil premirje, ki se je v veliki meri uveljavilo 8. aprila. Očitno ima zdaj v Iranu glavno besedo najbolj skrajna linija.