Pred odhodom na Kitajsko je ameriški predsednik Donald Trump presenetil z napovedjo, da Kuba prosi za pomoč in da se nameravajo s to državo o tem pogovarjati. Ne da bi postregel s podrobnostmi, je nato odhitel v goste k Xi Jinpingu. Besede ameriškega predsednika je treba jemati s precejšnjo zadržanostjo, kajti cilj ameriške administracije s Kubo po mesecih blokade z energenti ni niti približno dobrodelen. Uradni Washington s svojo novo doktrino nacionalne varnosti Kubo razume kot eno tistih držav zahodne poloble, kjer je treba doseči zamenjavo režima ali obnašanje tamkajšnjega režima spremeniti v proameriško držo.
Svarila pred napadom
Trump je po strmoglavljenju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura (po Grenlandiji je postala Venezuela tarča Trumpovega barvanja zemljevidov z ameriškimi barvami in oznakami 51. ameriške zvezne države) jasno dejal, da bo Kuba naslednja. Špekulacije, ali se obeta venezuelski operaciji podobno ali vojaško posredovanje drugačne vrste na Kubi, sedaj podpihujejo vse pogostejši preleti dronov in izvidniških letal v bližini Kube. V pričakovanju morebitnih nadaljnjih sovražnosti s Kubo je začelo zunanje ministrstvo pošiljati tudi dodatno osebje v južno poveljstvo ZDA v Miamiju. Prav tako na Floridi pripravljajo zaloge nujne humanitarne pomoči.
Da zdaj ni pravi čas za nov vojaški napad, na Kubo, predsednika Trumpa svarijo celo njegovi republikanski zavezniki v senatu. Treba se je osredotočiti na vojno v Iranu, ga opozarjajo in pozivajo, naj najde način za odprtje Hormuške ožine. Vodja republikanske senatne večine John Thune si denimo želi videti padec komunističnega režima. Hoče pa, da do tega pride po »naravni« in ne vojaški poti, s pomočjo gospodarskega pritiska ameriških sankcij in pomorske blokade. Svarila prihajajo tudi iz Havane, kjer opozarjajo, da bi ameriškemu napadu sledila dolga gverilska vojna.
OZN kritizira blokado
Trenja med državama sicer segajo že v 19. stoletje. Potem ko se ni izpolnilo pričakovanje, da bo Kuba po ustanovitvi ZDA pristopila k novi ameriški zvezi držav, je več ameriških administracij poskušalo neuspešno kupiti ali pripojiti Kubo. Donald Trump v svojo strategijo prevlade na zahodni polobli nadaljuje Monroejevo doktrino iz 19. stoletja s prijemi sankcij in pritiskov na kubanski režim, ki je sicer v zadnjih tednih nakazal pripravljenost za pogovore z Washingtonom. Vendar bi v Havani s predstavniki ameriške administracije uradno za zeleno mizo sedli zgolj glede vprašanj migracij, trgovanja z drogami ali mogočega odpiranja Kube za ameriška vlaganja, pa še to zgolj za kapital Kubancev, ki živijo v ZDA.
Če je v času svojega predsedovanja Barack Obama ocenjeval, da ni v ameriškem interesu Kubo pritisniti naproti kolapsu, je ameriški predsednik Trump to logiko popolnoma spremenil. V zadnjih mesecih je s pomočjo blokade z dobavo energentov Kubo spravil na noge. Kritika te vzpostavljene blokade, ko sta se ameriškim ukazom uklonili tudi glavni kubanski dobaviteljici energentov, Venezuela in Mehika, je prišla tudi iz Združenih narodov. V svetovni organizaciji so Trumpovo blokado dobave goriva označili za nezakonito. Po njihovi oceni ovira pravico kubanskega ljudstva do razvoja in hkrati ogroža njihove pravice do hrane, izobraževanja, zdravstva ter vode in sanitarij. Izpadi elektrike so zaradi pomanjkanja goriva tako rekoč dnevna stalnica.
Na črnem trgu se redek bencin na Kubi prodaja po osem do deset dolarjev za liter. A večina ljudi si te cene ne more privoščiti in je z avta presedlala na kolo ali vzela pot pod noge. Vprašljivo je tudi, koliko ljudi si bo lahko privoščilo nove uradne cene goriva, ko bo Kuba jutri na bencinskih črpalkah uvedla spremenljive cene goriva, ki naj bi bolje odražale vrednost razpoložljivega energenta.
