Še dva tedna Islandce loči od prelomnega referenduma, ki bi lahko državo s 400.000 prebivalci spet popeljal na pot proti EU. Državljane bodo namreč na pobudo vlade povprašali, ali bi si želeli spet nadaljevati leta 2015 ustavljena pristopna pogajanja o članstvu v evropski integraciji. Tabora za in proti sta praktično izenačena, manj kot desetina volilcev naj bi bila še neodločena in prav za njihove glasove se bosta oba borila v izdihljajih predreferendumske kampanje. Vpliv članstva na položaj ribištva, glavne islandske gospodarske panoge, ostaja največja tema. Predstavlja namreč kar 40 odstotkov islandskega izvoza in je močno vpet v lokalne skupnosti.
»Vlada se je v tej kampanji umaknila v ozadje. Podprla je gibanja 'za' in tudi 'proti', čeprav se seveda zunanja ministrica Thorgendur Katrin Gunnarsdottir v referendumu zavzema za obnovitev pogajanj. Premierka Kristrun Mjöll Frostadottir pa se šele zdaj nekako aktivno vključuje v kampanjo s potovanji po državi in srečanji z volilci,« pravi Vilborg Asa Gudjonsdottir, islandska strokovnjakinja za mednarodne zadeve ter komentatorka zunanje politike, grenlandskih zadev in transatlantskih odnosov.
Kampanja ob javnih razpravah in okroglih mizah večinoma poteka kar na ulicah, kjer poskušajo pripadniki obeh taborov z letaki in osebnim pristopom neodločene prepričati o podpori svojim stališčem. Kot razlaga Gudjonsdottirjeva, je pristop vlade takšen, da prepušča soočenje stališč za in proti med običajnimi ljudmi v družbi in raznimi organizacijami, razprava pa naj ne bi bila zgolj strogo strankarsko vprašanje. »Ljudje se ne strinjajo o tem, ali je to dober pristop ali ne, ali bo uspešen ali ne. Je pa tako, da v primeru odločitve proti nadaljevanju pogajanj z EU vlada tega ne bo razumela kot zavrnitev vladne koalicije same po sebi, ampak kot zavrnitev vprašanja o članstvu v EU. Seveda pa v kampanji obstaja tveganje, da se ob odsotnosti jasnega vodstva povečajo možnosti zmage tabora proti.« Ne v vladi ne v opoziciji pa si ne želijo vpletanja tujine v referendumsko kampanjo.
Čeprav je še pred časom tabor za nadaljevanje pogajanj v javnomnenjskih raziskavah tesno vodil, je prednost nekaj odstotnih točk skopnela. Izid referenduma pa ni pomemben zgolj za Islandce, temveč tudi za EU, saj bi lahko krepko premešal karte pristopnega procesa. Pridružila bi se mu država, ki je lep del evropskega pravnega reda že prevzela. Pogajanja so se namreč v prejšnjem desetletju ustavila pri 27 odprtih poglavjih (od 35), enajst pa jih je bilo začasno zaprtih. Z odločitvijo za nadaljevanje pogajanj bi se tako Islandija uvrstila ob bok Črni gori, ki v pogajalskem procesu močno vodi pred drugimi kandidatkami in si želi članica postati leta 2028. Se je pa pravni red vmes seveda nekoliko spremenil. Tako ocenjujejo, da bi pogajanja o članstvu utegnila trajati (samo) 18 mesecev, če se Islandci zanje odločijo.
Hitrejša izvedba referenduma, kot je bilo sprva načrtovano
Pristopna pogajanja Islandije so po treh letih dokončno zamrznili leta 2015, ker je oblast prevzela nova, do članstva in izgube suverenosti (predvsem na področju ribištva) zadržana vlada. Delno so bili razlogi za izgubljeni interes za članstvo v EU tudi močno izboljšani gospodarski kazalci države po težkih časih, ko je Islandijo med letoma 2008 in 2011 doletel finančni kolaps po propadu treh največjih bank. Prav huda finančna kriza je bila prvotni razlog za prošnjo za članstvo v EU, saj so ga ocenjevali kot način stabilizacije gospodarstva in kot morebitno pot k evru.
Takratni argumenti so očitno veljavni še danes. Po oceni Vilborg Ase Gudjonsdottir je glavni argument vlade za pridružitev Evropski uniji želja, da bi prevzeli evro. »Nestabilnost in stroški vzdrževanja islandske krone so verjetno najmočnejši in glavni razlog za to željo. Z njo se lahko javnost najbolj poistoveti,« je prepričana.
Do leta 2024 o vnovičnih pogajanjih Islandije z EU ni bilo veliko govora. A želja je pri nekaterih islandskih strankah (liberalcih in socialdemokratih) tlela. Izvedbo referenduma o ponovnih pogajanjih z EU je potem podprla vsa nova islandska vlada, glavna pobudnica pa je bila ena od koalicijskih partneric – Liberalna reformna stranka zunanje ministrice Thorgerdur Katrin Gunnarsdottir. Njegovo izvedbo najpozneje do leta 2027 ji je namreč uspelo vključiti v koalicijsko pogodbo. Marca letos, po mesecih zaostrovanja ameriške retorike glede prisvajanja Grenlandije in ob pogostem opažanju ruskih vojaških ladij v bližini izključne ekonomske cone Islandije, se je tričlanska koalicija odločila za referendum kar avgusta.
Zaradi geopolitičnih okoliščin so malce pohiteli z izvedbo referenduma,« ocenjuje komentatorka Gudjonsdottirjeva. Po njeni oceni za Islandce varnost ni glavni razlog za pridružitev EU. Takšna percepcija v tujih medijih je napačna, pravi. »Pod okriljem ZDA smo že od leta 1941, obrambni sporazum pa imamo sklenjen od leta 1951. Trenutno v mednarodnih odnosih vlada močna nestabilnost. Toda Islandci tega ne vidimo kot glavni razlog za vstop v EU. Teh nestabilnosti ne doživljamo tako močno, kot bi morda mnogi verjeli. Nikoli nismo resnično doživeli vojne, kot so jo seveda številne evropske države. Smo v središču Severnega Atlantika, brez bližnjih kopenskih sosedov,« pravi Gudjonsdottirjeva. Islandija nima svoje vojske, za njeno varnost jamči zveza Nato, katere ustanovna članica je.
Ribiška industrija na trnih
Med največjimi nasprotniki nadaljevanja pogajanj z EU sta ribiška industrija in kmetijski sektor. Pogled se v teh razpravah ne usmerja zgolj v nadaljevanje pogajanj, temveč tudi k temu, kaj bi pomenilo morebitno članstvo v EU, pa čeprav še ni znan pogajalski zaključek. Do zavajanj prihaja v kampanjah obeh taborov. Tisti proti omenjajo, da bodo tuje ladje dobile pravico do ribolova v islandskih vodah. Sprašujejo, kako bi se morala prilagoditi ribiška industrija evropskim pravilom. Prav tako ugibajo, kaj bi se zgodilo na področju kmetijstva in kaj bi bilo z visokimi zaščitnimi carinami za meso, mleko in mlečne izdelke.
»Vedno znova se pojavlja špekulacija, da bi bili Islandci v primeru članstva v EU vpoklicani v evropsko vojsko (ta ne obstaja, op. a.). Tako zagovorniki kot nasprotniki obnovitve pogajanj v razpravo mečejo različne stvari. Zagovorniki denimo trdijo, da bi z vstopom v EU cena živil padla za 20 do 30 odstotkov. Prav tako naj bi hitro padle obrestne mere, samo evro je še treba sprejeti. Seveda pa bi morali za sprejetje evra opraviti svojo domačo nalogo,« pravi Gudjonsdottirjeva.
Vendarle v referendumski kampanji ostaja ključno vprašanje ribištva. Po opažanjih Gudjonsdottirjeve vlada v to razpravo posega predvsem z izjavami, da Islandija ne bo privolila v sporazum, ki bi ji odvzel popoln nadzor nad svojim ribolovom. »Ta argument se ponavlja že od samega začetka. Ribiška industrija je vlado kritizirala, da ni dovolj jasno povedala, kaj v praksi pomeni, da se ne bodo odpovedali nadzoru.« Gudjonsdottirjeva je prepričana, da bo do tesnejšega sodelovanja vlade z ribiško industrijo prišlo v primeru, če bo na referendumu izglasovano nadaljevanje pogajanj.
Konec avgusta utegnejo Islandci na poti do EU namreč preskočiti zgolj prvo oviro. Če se odločijo za vnovična pogajanja o vstopu v EU, bo kasneje, ko bodo končana, sledil še en referendum – o tem, ali naj na podlagi pogajalskega izkupička dejansko postanejo nova članica.