ZDA so ta teden v Washingtonu gostile tako izraelske kot savdskoarabske sogovornike, s katerimi so razpravljali o morebitnem napadu na Iran. Vodja izraelske vojaške obveščevalne službe Shlomi Binder se je sestal z ameriškimi obveščevalnimi agencijami v Washingtonu, po poročanju izraelskih medijev pa naj bi se razprava predvsem gibala o možnih ciljih v Iranu. Prav tako je administracija gostila savdskoarabskega obrambnega ministra Khalida bin Salmana, katerega naj bi ameriški sogovorniki prepričevali, da njegova države umakne prepoved uporabe ozemlja in zračnega prostora za morebiten napad na Iran.
Ob tem, da ameriški predsednik še uradno dopušča možnost dogovora z Iranom, je pripravljenih vrsta opcij za morebiten napad na Iran. Ti segajo od simboličnih napadov do obsežnih napadov, ki naj bi pomagali doseči spremembo režima v Iranu.
»Velika lepa armada«, kot jo je pred dnevi opisal predsednik Donald Trump, je sedaj že razporejena v regiji in čaka na nadaljnje okrepitve ter morebitni ukaz za napad. A zaenkrat tega še ni. Trump je Iranu postavil ultimat za dogovor o jedrskem vprašanju, vendar ni znano, kdaj ta ultimat poteče. V Iranu so pripravljeni na pogajanja z ZDA, vendar izključujejo pogajanja o omejitvi obrambnih sposobnosti lastne države.
Prva letalonosilka na poziciji, druga je na poti
Z letalonosilko USS Abraham Lincoln se je medtem močno okrepila vojaška prisotnost ZDA v regiji, ki nakazuje, da bi se že v kratkem lahko bližal ameriški vojaški napad na Iran. V okviru ladjevja letalonosilke USS Abraham Lincoln, ki ima okoli 5000 članov posadke in je opremljena z več desetimi letali, pluje še šest rušilcev, ki skupaj tvorijo zaščitni krog okoli letalonosilke.
Pentagon je potrdil razporeditev bojne skupine letalonosilke USS George H.W. Bush, kar pomeni rotacijo drugega večjega ameriškega pomorskega sredstva na Bližnji vzhod, saj se regionalne napetosti z Iranom še naprej zaostrujejo. Letalonosilka naj bi se v naslednjih dneh, ko bo prečkala Atlantik, pozicionirala za morebitne operativne naloge bodisi v bližini izraelske obale v vzhodnem Sredozemlju bodisi prek prehoda skozi Sueški prekop v Rdeče morje. Da se regiji bliža še ena letalonosilka, bi lahko bil znak, da skorajšnji napad na Iran še ni načrtovan. Trump bi utegnil dati diplomaciji priložnost, hkrati pa se pripravljati na morebiti obsežnejše in daljše napade na Iran.
Velik bazen ameriške vojske
Po oceni strokovnjakov je v regiji med 40.000 in 50.000 pripadnikov ameriških oboroženih sil, razpršenih po več državah in oporiščih ter logističnih centrih. Savdska Arabija in Združeni arabski emirati so za zdaj zaprli svoj zračni prostor in ozemlje kot odskočno desko morebitnega napada na Iran. Ameriška letala in droni za morebitni napad na Iran ne bodo mogli vzleteti z oporišča Al Dhafra v Združenih arabskih emiratih ali letališke baze Prince Sultan v Savdski Arabiji. To nekoliko omejuje ameriške možnosti, kako bi lahko napad na cilje v Iranu potekal z več smeri hkrati.
Največja ameriška baza na Bližnjem vzhodu je Al Udeid Air Base v Katarju, ki velja za Prednje poveljstvo ameriškega centralnega poveljstva (CENTCOM). Katar v nasprotju s Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati ni nadel uzd delovanju ameriške vojske. V Al Udeidu naj bi bilo nameščenih okoli 10.000 ameriških vojakov. Oporišče pa ima tudi obsežne letalske enote, podporna letala za polnjenje goriva v zraku, obveščevalne sisteme in podporo za misije v bližnjevzhodnih državah.
V Bahrajnu deluje Naval Support Activity Bahrain, sedež 5. ameriške flote, kjer je nameščenih približno 9000 vojakov. Temeljni namen tega oporišča je, da nadzira plovne poti v Perzijskem zalivu, Rdečem morju in Indijskem oceanu.
V Kuvajtu sta ključna oporišča Camp Arifjan in Camp Buehring. Obe služita predvsem kot logistični in transportni vozlišči za ameriške kopenske, letalske in pomorske enote. Približno 9000 ameriških vojakov naj bi bilo nameščenih v oporišču Arifjan, kjer je tudi center logistične opreme in vozil.
Kaj premore Iran?
Iran v nedeljo v Perzijskem zalivu začenja vojaške vaje s pravim strelivom. Sporočilo teh vaj naj bi bilo jasno: Iran se je pripravljen braniti pred napadom. Kljub lanski junijski vojni z Izraelom in ZDA, Iran še naprej ohranja velik arzenal orožja. Gre za kombinacijo obsežnih konvencionalnih sil, velikem raketnem arzenalu, dronih in hitrih pomorskih enotah.
Tudi zračne sile Irana se težko kosajo z modernimi ameriškimi bojnimi letali. Temeljijo predvsem na starejših letalih druge in tretje generacije – okoli 300 letal. Premore tudi razširjen sistem protizračne obrambe, ki pa je bil v junijski vojni domnevno močno poškodovan.
Pomembnejši je njihov raketni program. Rakete z različnim dosegom in z možno izstrelitvijo iz različnih platform lahko dosegajo cilje od 500 do 2000 kilometrov. Te rakete lahko dosežejo strateške objekte v regiji in ameriška oporišča ter plovila v Perzijskem zalivu. S protinapadi na te cilje je Iran že zagrozil, če bi bil napaden.
Grožnja so lahko tudi iranski droni (Shahed, Mohajer in Ababil), ki se lahko uporabljajo v velikih skupinah, zaradi česar lahko takšne operacije povzročijo težave tudi naprednim obrambnim sistemom. Razvili so tudi posebne ploveče platforme za drone in helikopterje, ki lahko delujejo dolgo brez oskrbe in nosijo tako drone kot rakete. S tem so povečali svoje sposobnosti napadov na morju in nadzora morskih poti.
Iranska mornarica je premore nekaj korvet, fregat, mini-podmornic, podporne ladje ter hitre napadalne čolne. Pomorske enote IRGC so medtem opremljene z majhnimi raketnimi čolni in minami za hitre napade v Perzijskem zalivu.
