Predsednik ZDA Donald Trump je v četrtek izrazil upanje, da ameriškim silam ne bo treba izvesti operacije proti Iranu. Dodal je, da namerava nadaljevati pogovore s Teheranom o morebitnem jedrskem sporazumu. ZDA so glede odločnejšega posredovanja v Iranu dosti bolj zadržane kot v primeru Venezuele. Tam so zajele zgolj predsednika Nicolasa Madura in zagrozile drugim pomembnim pripadnikom režima, da jih lahko doleti enaka usoda, če ne bodo sodelovali z ZDA.
Če bi podoben pristop uporabili v Iranu, v resnici ne bi dosegli ničesar. Islamska republika je teokracija, moč v državi zato ni v rokah predsednika, temveč vrhovnega verskega voditelja in klerikov oziroma mul. Teh pa je po ocenah od 150.000 do 200.000. Zrušitev ali zamenjava režima z ugrabitvijo torej ni resna opcija. Bi pa ZDA s takšnim ali konkretnejšim vojaškim posredovanjem v Iranu izzvale resen odziv režima, ki ni brez zob.
Kako lahko Iran vrne udarec?
Čeprav je iranski režim precej oslabljen zaradi lanskih izraelskih in ameriških napadov ter zadnjih notranjih nemirov, strokovnjaki pravijo, da ima še vedno na voljo vrsto možnosti za povračilni udarec. Te vključujejo napade na ameriške interese in Izrael, mobilizacijo zavezniških skupin ter sprožitev gospodarskega maščevanja, ki bi lahko povzročilo svetovni pretres.
Iran se namreč že pol stoletja pripravlja na vojno z ZDA. Ker se z Ameriko ne more kosati po vojaški moči, se je osredotočil na strategije, ki bi povzročile visoke stroške ter pretresle Bližnji vzhod in svetovno gospodarstvo.
Teheran orodja, ki jih ima na voljo, izbira glede na stopnje grožnje, ki jih zaznava. »Režim ima na voljo veliko zmogljivosti, če to oceni kot eksistenčno vojno,« je za CNN povedal Farzin Nadimi, višji sodelavec na Washingtonskem inštitutu, specializiran za varnostne in obrambne zadeve Irana. »Če bodo to videli kot zadnjo vojno, bodo morda uporabili vse, kar imajo.«
Kakšno orožje imajo?
Kot poroča CNN, ima Iran tisoče raket in dronov v dosegu ameriških enot, stacioniranih v številnih državah na Bližnjem vzhodu, in je že zagrozil z napadi nanje pa tudi na Izrael.
Podoben odziv smo videli junija, ko je Izrael sprožil nenaden napad na Iran in se je islamska republika maščevala z izstrelitvijo valov balističnih raket in dronov, ki so povzročili škodo kljub sofisticirani izraelski zračni obrambi. Iranski uradniki medtem trdijo, da so zaloge, porabljene v tisti vojni, že obnovili. Tudi ameriški uradniki verjamejo, da to orožje ob podpori že nekoliko starih ruskih in ameriških lovcev še naprej predstavlja grožnjo.
Iranski samomorilski dron šahed svojo učinkovitost vsak dan demonstrira med ruskim obstreljevanjem Ukrajine. Iranski režim pa je ob tem razvil, preizkusil ali namestil tudi več kot 20 vrst balističnih raket, vključno s sistemi kratkega, srednjega in dolgega dosega. Slednji lahko ogrozijo cilje vse do južne Evrope.
V nevarnosti so tudi ameriški vojaki. »V regiji imamo od 30.000 do 40.000 ameriških vojakov, razporejenih v osmih ali devetih objektih,« je v sredo povedal ameriški zunanji minister Marco Rubio. »Vsi so v dosegu tisoče iranskih dronov in balističnih raket kratkega dosega.«
Ko so ZDA lani poleti bombardirale iranske jedrske objekte, je Iran sprožil raketni napad na Katar oziroma letalsko oporišče Al Udeid, ki je največji ameriški vojaški objekt na Bližnjem vzhodu.
Kdo so zavezniki v regiji?
Čeprav je Izrael v zadnjih dveh letih močno oslabil iransko regionalno mrežo oboroženih skupin, so skupine, kot so Kataib Hezbolah, Harakat Al Nudžaba ter libanonski Hezbolah, že sporočile, da bodo priskočile Iranu na pomoč. V nedeljo je Abu Husein Al Hamidavi, poveljnik skupine Kataib Hezbolah, pozval iranske lojaliste »po vsem svetu …, naj se pripravijo na splošno vojno v podporo islamski republiki«.
Kljub temu gre za zelo oslabljene skupine. Eden najučinkovitejših iranskih zaveznikov zato ostajajo hutijevci v Jemnu. Prejšnji konec tedna so objavili videoposnetek goreče ladje s pripisom: »Kmalu.«
Gospodarsko vojskovanje
Teheran lahko vpliva tudi na energetske trge. Iran leži ob Hormuški ožini, skozi katero teče več kot petina svetovne nafte. Zaprtje ožine bi lahko povzročilo skokovit porast cen goriv in svetovno recesijo. Posledice bi čutile tudi ZDA in zlasti EU. Nafta je borzno blago. Če se ponudba v Hormuški ožini zmanjša za 20 odstotkov, cena nafte poskoči povsod po svetu. Evropski in ameriški potrošniki bi v tem primeru občutili višje cene na bencinskih črpalkah.
Za Evropo je pomembna tudi nemotena dobava utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz Katarja. Gre za enega največjih dobaviteljev UZP za Evropo, ki pošilja skoraj ves svoj plin skozi to ožino. Zaprtje bi pomenilo energetsko krizo v EU, še posebej po tem, ko se je Evropa odpovedala ruskemu plinu.
Nevarna poteza
Je pa zaprtje Hormuške ožine poteza, ki je verjetno zadnja na iranskem seznamu. S tem bi si namreč odrezali edini vir deviz, hkrati pa bi tudi močno škodovali svojim preostalim zaveznikom. Zlasti Kitajski, ki je močno odvisna od energentov, ki prečkajo ožino, in tudi vsem svojim arabskim sosedom.
So pa lahko napadi bolj selektivni. Hutijevci so nedavno z iransko podporo že motili trgovino v Rdečem morju.