Po oceni ameriškega centralnega poveljstva (U. S. Central Command) iz leta 2022 ima Teheran na voljo več kot 3000 balističnih projektilov, v zadnjem desetletju pa so znatno izboljšali tudi njihovo preciznost, kar zbuja veliko zaskrbljenost tako v ZDA kot pri njihovem regionalnem zavezniku Izraelu.
Iranska vojaška strategija temelji na konvencionalnem orožju. Čeprav Teheran uradno še ne razpolaga z jedrskim arzenalom ali medcelinskimi balističnimi raketami, ki bi lahko dosegle ozemlje ZDA, se zaveda svojih strateških pomanjkljivosti. Iransko nebo je zaradi zastarele letalske flote – razpolagajo le z letali, kot sta mig-29 in legendarni F-14 tomcat – in šibke protizračne obrambe, ki so jo oslabili nedavni vojaški napadi, ranljivo. Zato je prav raketni arzenal ključno sredstvo za konvencionalni odgovor na napade Izraela in ZDA.
Vojni analitik in strokovnjak za tovrstno orožje Guillermo Pulido pojasnjuje, da so ti podzemni objekti, razpršeni po vsej državi, zasnovani za skladiščenje raket dolgega dosega, kot so šahab-3, sejil in koramšar, ki lahko dosežejo cilje do 2000 kilometrov stran. Zračno-vesoljske sile islamske revolucionarne garde, ki nadzorujejo ta arzenal, redno objavljajo posnetke iz notranjosti teh tunelov v okviru svoje strategije odvračanja.
Po Pulidovih ocenah lahko približno 2000 od skupno 3000 projektilov doseže sosednje države, Teheran pa ima na voljo tudi veliko število kamikaznih dronov in manevrirnih raket.
Popoln primer sodobnega raketnega vojskovanja
Nedavni napadi so pokazali, da lahko iranski projektili dosežejo širok spekter tarč po Bližnjem vzhodu, vključno z zaveznicami Washingtona, kot so Bahrajn, Katar, ZAE, Kuvajt, Jordanija in Savdska Arabija. Po navedbah iranske tiskovne agencije Tasnim, ki je povezana z revolucionarno gardo, je Iran napadel že 27 ameriških baz. Na seznamu ciljanih držav se je znašel tudi Oman. Čeprav je Teheran v odziv na junijske zračne napade že izstrelil več sto raket, strokovnjaki ocenjujejo, da ima še vedno dovolj zalog za nadaljevanje napadov na vojaške baze, ladje ali naftne tankerje v Hormuški ožini, skozi katero potuje četrtina svetovne nafte.
Vendar pa učinkovitost iranskega odgovora ostaja vprašljiva. Izraelska vojska je med lanskimi napadi že uničila številne mobilne lansirne sisteme. Guillermo Pulido opozarja, da bi ti »raketni gradovi« v primeru natančnih napadov na njihove vhode in izhode lahko postali »grobnice«. Če bi Izrael in ZDA onemogočili dostop do teh baz, projektilov namreč ne bi bilo mogoče izstreliti, mobilni lanserji (vojaška vozila, zasnovana za prevoz in izstrelitev raket) pa bi ostali ujeti v predorih. Izrael je že potrdil, da je bil eden od ciljev napadov v bližini Tabriza baza iranske balistične enote, iz katere bi morali izstreliti več deset raket proti Izraelu.
Med najpomembnejšimi kompleksi izstopajo baza v Koramabadu (pokrajina Lorestan), ki velja za največjo, kompleks v Tabrizu (pokrajina Vzhodni Azerbajdžan) ter strateško središče v Isfahanu, kjer so glavni obrati za proizvodnjo in sestavljanje raket. Po mnenju analitikov napad na te baze vojaško ni pretirano zahteven, vendar uspeh operacij temelji predvsem na obveščevalnih podatkih. Dokler Izraelcem in Američanom ne uspe uničiti vseh lansirnih vozil in dostopnih poti, bo Iran ohranil sposobnost povračilnih udarcev, kar trenutne razmere med Iranom, Izraelom in ZDA spreminja v »popoln primer« sodobnega raketnega vojskovanja.