Po drugem krogu jedrskih pogajanj med ZDA in Iranom so se v zadnjih dneh vrstile špekulacije, da se vztrajno bliža novo ameriško posredovanje proti Teheranu. Napad bi se lahko zgodil že ta konec tedna, ko bo ameriška vojska s številnimi okrepitvami v regiji pripravljena na udarec. Po poročanju ameriškega časnika Wall Street Journal se Donald Trump o morebitnem napadu še ni dokončno odločil. Naj pa bi razmišljal o uvodnem napadu manjšega obsega na izbrane vojaške in vladne tarče, s katerim bi Iran prisilil v sklenitev jedrskega dogovora. Če Teheran tudi po tem prvem udaru ne bi pokazal pripravljenosti na popuščanje, bi se ZDA odločile za nov, obsežnejši in dolgotrajnejši napad na tarče režima. Neimenovani viri iz ameriške administracije so za različne medije medtem sporočili, da je verjetnost napada na Iran kar 90-odstotna. Da res razmišlja o omejenem napadu na Iran, je potrdil tudi sam predsednik Trump.
Ultimat se izteče v začetku marca
Napadi manjšega obsega veljajo za eno izmed teoretičnih možnosti, s katero se Trumpova administracija poigrava že nekaj časa. V analitičnih krogih se zaradi močno zaostrene retorike in obojestranske kljubovalnosti – ki jo je Iran podkrepil z utrjevanjem junija napadenih jedrskih in vojaških objektov – pojavljajo ugibanja, da bi lahko Iran prvi sprožil napad na ameriške cilje v regiji. K takšnemu razmišljanju napeljuje dejstvo, da je Iran v svojo posodobljeno doktrino nacionalne varnosti vnesel možnost preventivnega napada v primeru ogroženosti. Kratka vojna naj bi Teheranu služila kot dokaz nepopustljivosti in zavračanja kapitulacije za pogajalsko mizo.
Obe teoriji sta bili prisotni že pred napovedjo predsednika Trumpa, da bo v prihodnjih desetih dneh jasno, ali je z Iranom sploh mogoče skleniti sporazum. Potem ko je ta časovni okvir postavil na zasedanju Sveta za mir, ga je pozneje na krovu letala Air Force One podaljšal še za pet dni. Trumpov ultimat tako zdaj traja od deset do petnajst dni, iztekel pa naj bi se približno 2. marca, ko bo o morebitnih novih ukrepih proti Iranu ponovno razpravljala Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA).
Ameriški predsednik je ob ponovnem poudarjanju, da Iran ne sme posedovati jedrskega orožja, očitno postavil rok, po katerem bo sprejel odločitev o vojni ali miru. Zaradi naraščajočih napetosti so delo pri osnutku morebitnega jedrskega dogovora zdaj pospešili tudi na iranski strani; iz Teherana so sporočili, da bo dokument pripravljen v prihodnjih dveh do treh dneh. Izmenjava osnutkov sporazuma med ZDA in Iranom je po drugem krogu pogajanj veljala za predpogoj za določitev datuma in kraja tretjega kroga srečanj. Vsebina iranskega predloga še ni znana, je pa zunanji minister Abas Aragči zanikal, da naj bi Teheran na zadnjem srečanju ponudil začasno ustavitev bogatenja urana. Hkrati naj tudi Američani ne bi zahtevali popolne prepovedi iranskega bogatenja urana.
Aritmetika miru in vojne
Do izteka Trumpovega ultimata bo v perzijsko-arabski akvatorij vplula še druga letalonosilka, USS Gerald R. Ford, ki je v petek vstopila v Sredozemsko morje. ZDA bodo tako skupaj z ladjevjem že prisotne letalonosilke USS Abraham Lincoln razpolagale s precej večjo ognjeno močjo za napade na široko paleto iranskih ciljev. Kot potencialne tarče se nenehno omenjajo vojaški in jedrski objekti ter poveljniški centri. Precej manj pa je jasno, kaj želijo ZDA z napadi sploh doseči, saj Trumpova argumentacija niha med menjavo režima in preprečitvijo izdelave jedrskega orožja.
Medtem ko diplomacija še dobiva nekaj časa, Američani izkoriščajo priložnost za krepitev vojaške prisotnosti v regiji, kamor so v preteklih dneh premestili več kot 50 bojnih letal, zračnih tankerjev in izvidniških letal AWACS. Tudi Iranci pridobivajo čas za pripravo na morebitne protinapade; v skladiščih naj bi imeli še vsaj 5000 balističnih raket, od katerih imajo najsodobnejše doseg več kot 1500 kilometrov.
Pričakovati je, da se bodo v prihodnjih dneh stopnjevali pritiski na Veliko Britanijo za odobritev uporabe oporišča Fairford na Otoku ter skupne baze na pacifiškem otočju Diego Garcia. Uradni London uporabe teh oporišč, s katerih lanskega junija ameriški bombniki niso poleteli nad Iran, še ni dovolil. Vlada Keira Starmerja namreč še vedno daje prednost diplomaciji.