Medtem ko Izrael stopnjuje napade na iransko petrokemično industrijo in politično vodstvo (ubil je bil še ministra za obveščevalno dejavnost Esmaila Katibo), je bil iranski sosed Irak od začetka vojne v Iranu nemudoma posrkan v vojno vihro. V sicer prijateljski sosedi Irana s šiitsko vlado Teheran vendarle napada številne cilje. Pogosto so tarča povračilnih napadov Irana tuja oporišča z ameriškimi in evropskimi vojaki. Prav tako so iranski droni zadeli ameriško veleposlaništvo v Bagdadu, ki je največje ameriško diplomatsko predstavništvo na Bližnjem vzhodu. V zadnjih dneh je bilo tarča napada kar dvakrat.
Napadi vsepovprek
Pogosto Revolucionarna garda obestreljuje tudi cilje v iraškem Kurdistanu. Večkrat je že napadla mednarodno vojaško oporišče v Erbilu, prav tako pa tudi položaj iranskih kurdskih milic (Demokratske stranka Kurdistana – Iran, Stranke za svobodno življenje in Komalo), ki naj bi jih CIA in Mosad pripravljala za morebiten kopenski čezmejni poseg v Iranu. Kljub temu, da je ameriški predsednik Donald Trump že spremenil mnenje in sedaj ne želi, da bi milice vpadle v Iran, so njihovi položaji še naprej tarča iranskih napadov.
Ne le, da prihaja do iranskih napadov na cilje v Iraku, tudi proiranska milica Hezbolah Katib in druge iraške milice šiitskih Ljudskih obrambnih sil so vstopile v vojno. Začele so napadati ameriške cilje po državi, tudi veleposlaništvo v Bagdadu, ameriški konzulat v Erbilu in logistično vozlišče ameriške vojske na bagdadskem letališču. Aktualni premier Mohamed Šia Al Sudani – nasledil naj bi ga Iranu bolj naklonjen Nouri Al Maliki - je napade na veleposlaništva ostro obsodil, s čemer je hotel prepričati mednarodne partnerje, da iraška vlada ostaja njihov zaveznik. K obrambi, ki je sveta stvar, pa je po napadih na Iran pozval tudi veliki ajatola Ali Sistani iz Nadžafa. Čeprav 95-letni klerik nikoli ni sprejel iranskega državnega sistema in je imel napete odnose z ajatolo Alijem Hamenejem, njegov poziv vendarle predstavlja zadržano podporo iranskim šiitom.
Islamska država se reorganizira
ZDA so po napadih šiitskih milic v Iraku v obrambo svojih vojakov izvedle povratne napade na oporišča milic. Ciljajo predvsem položaje milic, ki so del Ljudskih obrambnih sil, zvestih iranskemu režimu, in ki si tudi lahko lastijo zasluge, da je bilo v Iraku v preteklem desetletju mogoče premagati teroristično skupino Islamska država. Od začetka vojne so te milice izstrelile že več kot 300 raket in dronov na večinoma ameriške cilje v državi, svoje napade pa so nedavno po vzoru Irana razširile še na cilje zalivskih držav v Iraku – napadle so denimo konzulat Združenih arabskih emiratov v Erbilu, prav tako pa tudi bližnje italijansko oporišče. Zaradi napadov na oporišča v Iraku je Italija delno umaknila svoje vojake iz Iraka, delno premestitev so izvedli tudi Španci. Poveljnik kurdskih pešmerg v Iraku Rasul Omar Latif medtem svari pred nehoteno stransko posledico vojne - morebitnim ponovnim vzponom Islamske države, ki naj bi se že reorganizirala.
Lajšanje naftnega zastoja
Za Irak je od iranskih sosed ta vojna najbolj pogubna. Ne le, da se je država varnostno znašla med kladivom in nakovalom, tudi gospodarsko zaradi potekajoče vojne precej trpi. Druga največja proizvajalka nafte v Opecu je močno odvisna od prihodkov prodaje nafte, ki se je zaradi zaprtja Hormuške ožine skorajda povsem ustavila. Kar 90 odstotkov državnih prihodkov prihaja od prodaje nafte.
Čeprav Irak še črpa nafto na območjih izven iraškega Kurdistana, pa je moral raven črpanja precej zmanjšati. Pred vojno so črpali okoli štiri milijone sodčkov dnevno, sedaj pa 1,3 milijona. Državi namreč zmanjkuje skladiščnih kapacitet, prav tako so polni tankerji, ki pa ne morejo s tovorom prečkati Hormuške ožine. Da bi se vendarle vsaj malce sprostilo kapacitete, se iraške oblasti z iranskimi dogovarjajo o morebitnih dovoljenjih, da bi vsaj nekaj tankerjev lahko prečkalo Hormuško ožino. Dodatno se je zvezna bagdadska vlada z regionalno kurdsko končno uspela dogovoriti o vnovičnem izvozu nafte čez naftovod Kirkuk-Čejhan. 300.000 sodom dnevnega izvoza iz naftnih polj iraškega Kurdistana se bo postopoma pridružilo še 200.000 sodov nafte iz preostalega Iraka.
