Dobrih 23 let po tistem, ko so ZDA napadle Irak pod pretvezo iskanja orožja za množično uničevanje, so se od tam umaknili zadnji ameriški vojaki. Odgovornost za varnost države v celoti prevzemajo iraške varnostne sile, ki so pred veliko nalogo razorožitve oboroženih skupin v državi. Več teh je proiranskih in prav zaradi njih je bil Irak v ameriško-izraelsko-iranski vojni edina država, ki sta jo napadli obe strani: Iranci so napadali ameriška oporišča, Američani pa položaje proiranskih milic.
Iračani bodo umik ameriške vojske zaznamovali s štiridnevnim slavjem, ki se začne v sredo. To je sicer že drugič, da se končuje ameriška vojaška prisotnost v Iraku. Prvič se je to zgodilo v času predsednikovanja Baracka Obame, ko ZDA med decembrom 2011 in junijem 2014 niso imele večje vojaške prisotnosti v državi, pa so se vrnile zaradi bliskovite ofenzive Islamske države. Potem ko je v rokah teroristične skupine pristala tretjina Iraka, je Obama po zaprosilu iraške vlade za pomoč vnovič poslal vojake v Irak. Najprej je šlo za manjše število svetovalcev in varnostnega osebja, pozneje se je prisotnost povečala v okviru koalicije proti Islamski državi.
Dvorezni meč prisotnosti
Prav iz te koalicije so zdaj odpoklicali še zadnje ameriške vojake, ki so bili nastanjeni predvsem na severu v prestolnici iraškega Kurdistana Erbilu. Oporišče so imeli še v bližini letališča v Bagdadu, prisotni so bili tudi v vladnem okrožju v Bagdadu. Umik se je zgodil tiho, brez posebne slovesnosti.
Za postopno zmanjševanje ameriških sil v Iraku – teh je bilo v zadnjih letih okoli 2500 – sta se dogovorili iraška vlada in prejšnja ameriška administracija Joeja Bidna. Njegov naslednik Donald Trump, ki je hotel končati vojne svojih predhodnikov, je ta načrt samo pripeljal do konca.
Drugače od Afganistana
Umik ZDA iz Iraka je sicer zelo drugačen od tistega iz Afganistana in njegovih posledic. Tam se je kaotični odhod zgodil v času Bidna leta 2021, ki je uresničil dogovor med Trumpom v njegovem prvem mandatu in talibani o postopnem umiku. Talibani so takrat naglo prodrli v Kabul in strmoglavili vlado Ašrafa Ganija, oblikovanje demokracije pa je spodletelo. V Iraku pa je bila dvajsetletna tranzicija uspešna vsaj toliko, da je država zdaj zelo politično raznolika in razmeroma funkcionalna.
Vprašanje pa ostaja, kaj se bo zgodilo zdaj. Medtem ko so v iraški vladi prepričani, da se partnerstvo z ZDA premika v gospodarske in politične vode, so umik Američanov veliko bolj bučno proslavili v opoziciji. Nekdanji šiitski politik in klerik Moktada Al Sadr, ki je bil po začetku ameriške okupacije največji zagovornik upora tudi s svojo Mahdijevo vojsko, je umik označil za prelomnico, s katero naj bi se začel razcvet države. Naslednici Mahdijeve vojske, skupini Saraja Al Salam, ki je bila ustanovljena za boj proti Islamski državi, je ukazal, naj se priključi iraški vojski. Zdaj zastopa stališče, da mora biti orožje pod nadzorom države. ZDA in druge države pa opozarja, naj se ne vmešavajo več v Irak, saj da se je sposoben sam zaščititi.
Preložen rok razorožitve
Prav to poskuša s svojim načrtom o razorožitvi vseh skupin storiti sedanja vlada novega, 41-letnega premierja Alija Al Zaidija. Njegov 50-dnevni načrt razorožitve milic se izteče ta teden, vendar je jasno, da cilja ne bodo dosegli. Razorožitev najbolj zavračata osrednji proiranski milici Hezbolah Khatib in Harakat Hezbolah Al Nudžaba. Vlada je v dialogu s skupinami določila nov rok za predajo orožja in vključitev njihovih pripadnikov v državne strukture – do konca junija prihodnje leto.
Najbolj so zaradi umika ameriške vojske razočarani Kurdi. Ker so bila oporišča ameriške vojske v iraškem Kurdistanu tarča iranskih napadov med sedanjo vojno, Kurdi bijejo plat zvona, ker ob nerešenem konfliktu ZDA in Islamske republike ostajajo brez ustrezne obrambe. »Grožnja je resnična – smo ranljivi, napadajo nas. Sramotno je, da nas (Američani, op. a.) pustijo same brez ustreznega obrambnega sistema,« je dejal premier kurdistanske regionalne vlade Masrur Barzani.