Bosna, julij 1995. Neznosna vročina veča strah: vojska bosanskih Srbov zateguje obroč okrog Srebrenice, edine enklave v severovzhodni Bosni, ki še ni etnično čista. Aida je prevajalka pri Združenih narodih (ZN) in ima tiste informacije, ki jih ženske in otroci, nastanjeni vsi skupaj, ne morejo imeti: ljudje upajo, da se bo njihovo trpljenje končalo takrat, ko bodo odgovornost zanje prevzele sile Unproforja. Na koncu se je izkazalo, da se bodo takrat muke šele začele. Aida je insajder in vsak dan srečuje poveljnika srbskih sil, ki pripravlja strašen zločin: kaj storiti s svojo družino, kaj ji svetovati? Naj jih poskuša zadržati v kolektivni nastanitvi ter jih prepusti na milost in nemilost Mladićevi vojski, ali naj jih skozi gozd pošlje v negotovost, kjer jih prav tako, če jih ujamejo, čaka smrt? Ali je sploh mogoče kaj narediti?
»Trenutno največja srbska igralka« – tako je Jasno Đuričić, ki igra Aido, označila legenda igralske umetnosti Mirjana Karanović. V igralski ekipi so še Izudin Bajrović, Boris Ler, Raymond Thiry, Johan Heldenbergh, Boris Isaković, Emir Hadžihafizbegović, Edita Malovčić… V avtorskem timu pa sodelujejo tudi že standardna direktorica fotografije Christine A. Maier, scenograf Hannes Salat, kostumografinja Malgorzata Karpiuk, montažer Jaroslaw Kaminski, skladatelj Antoni Komasa-Lazarkiewicz…
»To je film o ženski, ujeti v moško igro vojne. Gre za pogum, ljubezen in odzivnost oziroma za zgodbo o tem, kaj se zgodi, če ni pravočasnega odziva na opozorilna znamenja. Preživela sem vojno v Bosni: en dan imate vse, naslednji dan pa izgine večina stvari, za katere ste do tedaj mislili, da so samoumevne. To, da imate nekatere stvari za nepredstavljive, ne pomeni, da se ne morejo zgoditi,« pravi režiserka Jasmila Žbanić, letnik 1974, katere film je izbran za predvajanje v tekmovalnem programu letošnjega filmskega festivala v Benetkah. Danes je odmevno ime evropske kinematografije, svojo pot pa je začela na Berlinalu leta 2006 s filmom Grbavica, dolgometražnim igranim prvencem, ki je bil nagrajen z zlatim medvedom, glavno nagrado festivala. Nato so sledili filmi Na poti (2010, Berlinale), Za tiste, ki ne morejo govoriti (2013, Toronto) in Otok ljubezni (2014, Mednarodni filmski festival v Locarnu). Te dni z zakonskim partnerjem in producentom Damirjem Ibrahimovićem iz Berlina, kjer trenutno živita, poskušata koordinirati zahtevno nalogo pošiljanja kopije filma v Benetke.
»Oblikovalec zvoka Igor Čamo je v Sarajevu, končni del montaže poteka v Bukarešti, Jasmila je v Berlinu, jaz pa ob vsej negotovosti, ki jo prinaša potovanje z bosanskim potnim listom, poskušam povezati te štiri v tem trenutku precej oddaljene točke,« pravi Damir, medtem ko se dogovarjamo za intervju, zamišljen tako, da na vprašanja producentsko-avtorski par odgovarja skupaj. V tem velikem projektu, v katerem sodelujejo kinematografije devetih držav in enajstih koproducentov ter ki se je na začetku zdel neobvladljiv, sta bila ves čas skupaj, zato nisem mogel postavljati vprašanj »za Jasmilo« ali »za Damirja«. Sprejela sta »igro« in dala skupne odgovore. Tako je to pravzaprav pogovor z dvema kot enim, skoraj brez posegov tretje osebe. Ali s tremi kot z enim, kakor vam je ljubše. Srebrenica je vsekakor tema brez bombončkov. Razen za idiotska stališča, ki iščejo potrdilo lastnih blodenj o preteklosti – »komunističnih genocidih, Združenih narodih in holokavstu«.
Zdi se, da živimo v času reprogramiranja vrednot. Vse, kar se je do včeraj zdelo pomembno, veliko tistih stvari, v katere smo verjeli, gospodarstvo, cel svetovni nazor je resno zamajala pandemija. Kako je bilo v takih razmerah pripravljati film za enega od treh najpomembnejših filmskih festivalov na svetu?Pandemija naju je ujela v zadnjem tednu montaže. Potrebnih je bilo samo še nekaj dni, da bi se film zmontiral, vendar sva se morala ustaviti. Bila sva v precej težki situaciji: čutiš, da si blizu konca filma, a nekaj mesecev le sediš, ne da bi kaj naredil. Šele junija sva lahko šla na Poljsko, kjer je najin montažer Jaroslaw Kaminski (med drugim je sodeloval pri filmih, kot sta Ida in Cold War), in tam končala montažo filma. Zatem je bilo treba zagnati celotno postprodukcijo. V Benetke sva poslala nedokončan film, da bi poskusila, saj nisva mogla ničesar izgubiti, in od trenutka, ko sva izvedela, da je film uvrščen v glavni program, delava s polno paro, da bi ga do popolnosti končala. V razmerah pandemije se vse zdi drugače. Fizično ne moreva oditi v Romunijo, kjer je studio za končno obdelavo, saj bi morala vsaj dva tedna preživeti v izolaciji. Tako sva zdaj v studiu v Berlinu, oblikovalec tona Igor Čamo je v Sarajevu, preostali so v studiu v Bukarešti. Vse poteka precej počasneje, je veliko dražje, pa tudi precej stresno. Za festival v Benetkah bo morala ekipa iz Bosne in Hercegovine (BiH) 14 dni preživeti na prisilnem dopustu na Hrvaškem, se testirati in šele nato oditi v Benetke. Bosna in Hercegovina je na rdečem seznamu in brez takšnih postopkov je nemogoče priti v Italijo. Žal bo to vplivalo na to, da nekateri igralci in avtorji, ki so ogromno prispevali k temu filmu, ne bodo mogli priti na premiero.
Zanimive so te koronske kombinacije »političnih odločitev« in »situacij na terenu«. O tem bi bilo vsekakor treba enkrat posneti film. Festival v Benetkah bo praktično prva takšna velika prireditev, ki bo potekala kljub pandemiji. Ali to lahko pomeni neko, pogojno rečeno, napoved »normalnosti«, v kateri teme, kot je Srebrenica, spet dobivajo pomembno mesto, ki jim v nekem »normalnem« delovanju sveta tudi pripada? Kaj je Srebrenica danes, četrt stoletja po tem, ko se je zgodil zločin genocida?Srebrenica ima danes še eno dimenzijo. Za nas iz BiH je seveda vedno isti kraj bolečine, a menimo, da stanje negotovosti, stanje, v katerem en dan živiš normalno življenje, drugi dan pa si popolnoma odvisen od institucij, ki morajo skrbeti za tvojo varnost, naredi situacijo v Potočarih tistim, ki nimajo naše izkušnje, bolj razumljivo. Tu se na primer takoj postavi vprašanje, kaj lahko naredi posameznik, kadar sistem ne deluje. Zdi se nama, da so Benetke pravo mesto za vprašanja o empatiji do drugega in solidarnosti. Ali bi EU lahko naredila več, ko je v Italiji izbruhnila pandemija, ali bi lahko bilo žrtev manj, če bi bili bolj solidarni? V kakšni Evropi danes živimo? Meniva, da so ljudje, ki so gledali ta film, začutili, da je vprašanje Srebrenice še kako povezano z njimi. Kar se normalnosti tiče, nisva prepričana, da se bo pred cepivom karkoli vrnilo v normalnost. Poskusila bova ohranjati ogenj do leta 2022, ko upava, da bo bolje.
Film Quo vadis, Aida? je predvsem ogromen produkcijski podvig. Velik zalogaj. Vemo, da je izredno težko zagotoviti sredstva za tako velik projekt. Ali bi lahko navedli nekatere od tistih sodelavcev, brez pomoči katerih ne bi bilo tega filma, v finančnem in umetniškem smislu? Velike koprodukcije prinašajo sodelavce z različnih delov sveta.Quo vadis, Aida? je specifična evropska koprodukcija, v katero so vključeni producenti iz devetih držav: Bosne in Hercegovine, Avstrije, Nemčije, Francije, Nizozemske, Poljske, Romunije, Norveške in Turčije. Takšna struktura je zapletena, v finančnem, administrativnem in v vsakem drugem smislu, obenem je velik izziv. V projekt so vključeni nekateri od najpomembnejših evropskih producentov, ljudje in družbe, ki so posneli prekrasne filme. Za nekatere od njih so bili nagrajeni z največjimi svetovnimi nagradami – na primer producentka Ewa Puszczyńska s filmoma Ida in Cold War, Roman Paul in Gerhard Meixner, ki sta posnela uspešne filme, kot sta Paradise Now in kultni risani film Waltz with Bashir, ali avstrijski COOP99 s filmoma Toni Erdman in Darwin's Nightmare.
Z nekaterimi od njih sva sodelovala že prej in marsikaj smo preživeli skupaj. Z nekaterimi doslej nisva delala, a nama je všeč način, kako razmišljajo in delajo, nekatere pa sva spoznala med samim procesom. Vse sta nas povezala predvsem velika želja in prepričanje, da moramo posneti ta film. To nikakor ni bilo lahko: tisti, ki v današnjem filmskem svetu odločajo o tem, katere projekte je treba podpreti, ne pričakujejo, da bo publika drvela v kinematografe na ogled filma, ki se ukvarja z genocidom.
V zadnjih nekaj letih ste delovali iz Berlina. Ali je projekt, kakršen je Quo vadis, Aida?, preprosto zahteval, če naj tako rečem, preusmeritev energije v eno od glavnih evropskih mest, da bi bilo mogoče delovati v širšem okvirju, kar je ta projekt zahteval?Delovala sva tako iz Sarajeva kot iz Berlina. Glede na to, da za takšno vrsto filmov, ki so za naše razmere dragi, v BiH lahko zberemo okoli 10 do 15 odstotkov vrednosti celotnega proračuna (delež Sklada za kinematografijo je na primer približno 220.000 evrov, a samo honorarji statistov so znašali okoli 200.000 evrov), je bilo za naju lažje delovati iz Berlina, da sva navezovala vse neizogibne stike, potovala in sklepala mednarodne dogovore. Prav tako je bil Berlin po Sarajevu – ki je nama najljubše mesto, pa tudi najbolj intenzivno – vedno mesto, v katerem sva lahko vzpostavila distanco, pogledala stvari z druge perspektive in se osredotočila izključno na delo.
Nekdo je nedavno dejal, da je naša prihodnost mračna, ker se nam bo v preteklosti zgodilo še veliko stvari. Interpretacije zgodovine so še vedno glavni kamen spotike na Balkanu, zdi pa se, da tudi preostala Evropa ni imuna za ta problem. Medtem se je pojavila še bolezen, o kateri vemo malo, svoje je opravil tudi strah pred njo. Kaj nas po vašem mnenju še čaka?Zdi se nama, da je »spravljanje ob pamet« (kot je vojni zločinec Mladić rekel na posnetkih, ko je ukazal granatiranje Sarajeva) strategija, ki danes ustreza mnogim, ki izkoriščajo trenutno situacijo. Če pogledamo, kaj počne naša vlada, kaj počne Trump – te izjave, ta ravnanja so prav takšno »natezanje možganov« in »spravljanje ob pamet« ter nam jemljejo pogum in nas blokirajo. Če razumemo, da je to taktika in da se moramo temu upreti z osredotočenjem na podporo drug drugemu, z zaupanjem v družbo, v institucije, ki nas morajo zaščititi, bomo zmagali. Kadarkoli jim ne verjamemo – pravzaprav delamo za »trumpiste«. Sama zase pa sva prepričana, da morava delati drugačne pripovedi, da morava ob vseh težavah delati tisto, kar bo morda tudi drugim ljudem pomenilo neko vrednoto.
Od ideje do realizacije tega filma je minilo nekaj več kot pet let. Na začetku je bila knjiga Zatočišče – pot v Srebrenico Hasana Nuhanovića, njegova knjiga Pod zastavo ZN pa je služila za predlogo. Zadeve so bile postavljene tako, da se zgodba pove preko glavne junakinje Aide, prevajalke, ki misli, da je vstop na zaščiteno območje dovolj za zaščito njenega življenja in življenja njenih najbližjih. Vendar ni bilo tako. Ali je bilo to tragično zgodbo lažje povedati v ženskem diskurzu? Ali je v takšnih zgodbah sploh kaj »lažjega«?Pred petimi leti sva dobila prva razvojna sredstva, ki so nama omogočila, da začneva z raziskovanjem, delom za pisanje scenarija in financiranje filma. Scenarij temelji na zgodovinskih dejstvih, a navdihnila ga je knjiga Pod zastavo ZN Hasana Nuhanovića. V tem procesu, ki je bil zelo težak, pogosto tudi boleč, je šel scenarij skozi več faz. Najtežje nama je bilo ljudem, ki ničesar ne vedo o Srebrenici (takšnih je veliko več kot tistih, ki so slišali za Srebrenico), na filmski način pojasniti, kdo je kdo, kaj počnejo ZN, kakšno je njihovo poslanstvo, kaj bi morali delati, kaj bi lahko storili… Prav tako je bilo težko najti točko, v kateri bi se nekdo, ki ni iz BiH, lahko identificiral s filmskimi liki. Ženski vidik je omogočil polnost izkustva in čustev. Najin navdih je moč žensk iz Srebrenice.
