Igor Šoltes, evropski poslanec: Ko politiki nimajo rešitev za prihodnost, se vračajo k idejam iz preteklosti

Incident je bil simpatičen, ker sta se o zgodovinskih mejah sprla vnukinja Benita Mussolinija in vnuk Edvarda Kardelja. Parlament je doživel klasično evropsko zgodbo.

Šoltes je bil leta 2014 prvič izvoljen za poslanca v evropskem parlamentu, na čelu zelo kratkožive stranke Verjamem, ki jo je sam ustanovil. Po njegovi izvolitvi je stranka ugasnila. Pred tem je bil javnosti znan predvsem kot vodja Računskega sodišča Republike Slovenije. V evropskem parlamentu se je pridružil politični skupini Zelenih, na letošnjih volitvah pa nastopa kot prvi na listi stranke DeSUS. Če bo izvoljen, bo sedel v klopeh skupaj z evropskimi liberalci skupine Alde.

Dobro. In še vedno relativno mlad.

DeSUS je moja tretja stranka. Najprej sem bil član ZSMS – LDS, nato pa zelo kratek čas tudi član stranke Verjamem.

V politiki ne sme biti prostora za zamere. V Sloveniji jih je preveč, na levi in desni. Midva sva s preteklostjo razčistila in zdaj razmišljava predvsem o tem, kako združiti moči pri tako zahtevnih vprašanjih, kot je položaj starejših.

Tako je mogoče razumeti na prvo žogo. Kdor pa je spremljal moje dosedanje delo v evropskem parlamentu, je videl, da sem se veliko ukvarjal tudi s problemi dolgožive družbe. S kolegom Ivom Vajglom sva skupaj predlagala, da program Starejši za starejše prejme nagrado državljan Evrope. Veliko sem sodeloval z društvi upokojencev, slišal take zgodbe, da ob njih nisem mogel ostati pomirjen in zadovoljen. Ni prav, da se ljudje bojijo biti stari, saj starost danes za mnoge pomeni biti osamljen, zapuščen in reven.

Pogovarjala sva se o sodelovanju na evropskih volitvah in združitvi moči pri vprašanjih, ki sem jih omenil prej.

Osredotočam se na evropske volitve ter vse svoje znanje in energijo usmerjam v to kandidaturo.

Zasluge za majhno pozornost javnosti ni mogoče pripisati evropskim poslancem, temveč je ta odraz majhnega zanimanja za evropske teme. Mediji o njih poročajo tedaj, ko pride do kakšnih večjih afer. Kaj malo pa poročajo o tem, kaj je Evropa dobrega naredila na številnih področjih, na primer na področju kohezije, kmetijstva, okolja… Tudi zaradi tega so aktivnosti poslancev v očeh javnosti včasih potisnjene bolj na senčno kot na sončno stran. Poleg tega smo evropski poslanci večino svojega časa v Bruslju ali kje drugje, zato vsaj jaz nisem imel mnogo časa, da bi se ukvarjal s svojo promocijo v slovenskih medijih.

Gre za zelo slabo odločitev. Sodišče je dalo pravici do zasebnosti veliko prednost pred pravico vedeti, čeprav gre za javne finance, ki bi morale biti pod drobnogledom javnosti. Ne gre za sredstva, ki bi jih poslanci porabljali za osebne namene, temveč za denar, ki je namenjen delovanju poslanskih pisarn. To pa po mojem trdnem prepričanju sodi v javno sfero oziroma na področje dostopa do informacij javnega značaja.

Seveda. V skupini, v kateri sem deloval v tem mandatu, smo ob vsakem sprejemanju evropskega proračuna vlagali amandmaje, da bi bila ta sredstva bolj transparentna. To smo zahtevali tudi pred pol leta na predsedstvu parlamenta. Vendar je bila večina naših predlogov zavrnjenih. Sem pa vsaj jaz vedno, ko so me po tem vprašali novinarji, predstavil podatke o porabi teh sredstev.

Metodolgija Mep Ranking je leta 2018 doživela veliko spremembo. Do takrat se je ocenjevalo dejansko delo poslancev, kot so nastopi v parlamentu, število vloženih amandmajev, resolucij, vprašanj komisiji… Tedaj sem bil uvrščen na 49. mesto. Po novem pa več štejejo funkcije, tudi znotraj političnih skupin. To je točke obrnilo na glavo in če bi primerjali prejšnje podatke s sedanjimi, bi razumeli, da imam glede te lestvice velike pomisleke in je ne štejem za resničen odraz mojega dela.

O skupnem nastopu na tokratnih volitvah se sploh nismo pogovarjali. Ob prihodu v evropski parlament sem se pridružil poslanski skupini Zelenih, ker me je z njo povezovalo precej tem, poleg tega so razumeli, da želim biti kot poslanec pri ravnanju podrejen predvsem lastni presoji, ne politični odločitvi neke skupine. Moje delovanje pa je bilo mnogo širše, kot je področje Zelenih. Zato sem ves čas vedel, da bom na teh volitvah nastopil brez njih in se s tem nisem ukvarjal. Je pa stranka DeSUS članica Evropske demokratske stranke, tako imenovanega demokratskega krila Alde, in želim si, da bi lahko v prihodnjem mandatu oblikovali samostojno poslansko skupino.

Doslej smo videli že kar nekaj neformalnih koalicij, ki pa se pri glasovanju niso izkazale za najbolj trdne. Z napovedmi o mogočih prihodnjih povezavah je treba počakati do izidov volitev. Padec, ki se napoveduje EPP in socialistom, kaže, da so ljudje naveličani etabliranega razumevanja Evrope. Iščejo skupine, ki bi našle odgovor na glavne izzive Evrope, tudi na razraščanje nacionalizma in na retoriko, ki skuša razbijati Evropsko unijo.

Populizem je postal v zadnjem času prevladujoč način nagovarjanja ljudi. Izkorišča njihovo nezadovoljstvo, ustvarja strah in vzdušje negotovosti. Populisti se prikazujejo kot rešitelji pred zbirokratizirano Evropo, ki ne zna odgovarjati na izzive sodobnega časa. A nisem prepričan, da bodo imeli v parlamentu pomembno večjo vlogo, kot jo imajo zdaj.

Populizem je postal priročno sredstvo za nabiranje političnih točk. Vendar se nam to lahko vrne kot bumerang. Obstajajo teme, pri katerih je treba ravnati precej bolj diplomatsko in premišljeno, na primer v odnosu do sosednjih držav.

Odločnost je smiselna, ko gre za izražanje stališč ali ko je treba opozoriti na nevzdržnost Orbanovih stališč ali Salvinijevih in Tajanijevih izjav. Tekmovati v tem, kdo bo glasnejši pred kamero, pa vendarle ne gre. Diplomacija je veščina, ki zahteva, da se določene zadeve odvijajo tudi brez kamer in tam, kjer se dejansko sprejemajo odločitve.

Ta mehanizem je bil uporabljan zelo dosledno. Brexit je bil posledica populizma, uporabe fake news, izkrivljenega pogleda na Evropsko unijo. Ne bom pozabil jutra po razglasitvi brexita. Farage in njegovi kolegi so bili nad izidom močno presenečeni. Zdelo se je, kot da ne verjamejo, da se jim je to zgodilo. Načrta B niso imeli, kar kaže, da niso resno računali na uspeh in da so pričakovali, da bodo dotedanji način retorike lahko uporabljali vse do volitev. Ko se je včasih razpravljalo o Britancih in o njihovem odhodu iz Evropske unije, je v evropskem parlamentu vladalo pravo angleško nogometno vzdušje; prihajalo je tudi do vpitja. Populistična retorika je v tem mandatu včasih postala prav nevzdržna. Nekateri smo jim odgovarjali z navajanjem argumentov, ki pa pogosto niso bili niti slišani. A privoliti v to igro bi bilo neumno in neodgovorno.

Evropska unija je civilizacijski dosežek, ki v Evropi že vrsto let zagotavlja mir. Utemeljena je bila tudi na boju proti nacionalizmu, ki je v prejšnjem stoletju pripeljal v mračno obdobje. Nacionalizem, ki ga spremljamo zdaj, Evropo slabi in ruši. Sam sem odločno na nasprotni strani. Sem za Evropo, ki temelji na miru, na solidarnosti, na vladavini prava, na socialni pravičnosti. Samo na tak način je lahko Evropa močan igralec na globalnem prizorišču ali trgu, če hočete. Razdrobljena bo šibkejša in lahek plen.

Ja, čeprav smo videli, da se lahko tudi znotraj Evropske unije mednarodno pravo razume na različne načine. Ko smo na primer izpostavljali jasno zavezo, da je odločitev arbitražnega sodišča obvezujoča in jo je treba implementirati, je evropska komisija gledala vstran.

Seveda. Na vladavini prava Evropska unija stoji ali pade. Pokazalo pa se je, da je zelo dosledna in vztrajna pri zahtevah, da vladavino prava spoštujejo tretje države, ko pa gre za njene članice, se ne želi vmešavati v notranje probleme teh držav. Kršitvam temeljnih načel vladavine prava, do katerih je prišlo pri članicah Unije, je le redko pokazala zobe. S takšnim ravnanjem sodeluje pri razvrednotenju mehanizma mednarodnega prava.

Nikakor. Pa bi rad imel tak občutek, verjemite. Ne predstavljam si, da bi bilo tudi v prihodnje nad članicami, ko bo šlo za spoštovanje človekovih pravic, samo nebo.

Če govorimo o Alessandri, govorimo o nečem drugem. To je ena bolj vzkipljivih poslank z izrazito neprimernim vedenjem za ustanovo tega tipa. Morda bi se bolje znašla kje drugje… Ko sem predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija pozval k odstopu, je bilo moje stališče povsem jasno – z izjavami v Bazovici je rušil sožitje, teptal vrednote Evropske unije in zanikal zgodovino. Mimogrede: ko sem se ob zaključku tega mandata poslovil od kolegov, sem tako Tajaniju kot Mussolinijevi podaril film Žige Virca Trst je naš.

Slovenija bi sama zelo težko reševala globalne probleme, v katere je vpletena. Zaradi sodelovanja v okviru Evropske unije ima nedvomno velike prednosti. Zato smo se evropski povezavi tudi priključili. Lahko bi bili bolj prisotni, lahko bi bolj sodelovali, predvsem pa bi morali tudi v evropski politiki iskati ustrezna zavezništva, skozi katera bi lahko promovirali naše ideje. Okvirjev, skozi katere lahko Slovenija naslavlja prava vprašanja v evropski družini, je veliko.

Za kaj takega moraš imeti najprej vizijo o tem, kako vidiš samega sebe in kako vidiš sebe v družbi drugih. Mi pa smo se po dolgem vstopanju v Unijo ukvarjali pretežno z usklajevanjem zakonodaje. Videti je, kot da smo izgubili večino energije samo s tem. Vsi veliko pričakujemo od predsedovanja Uniji in škoda je, ker še nismo imeli priložnosti slišati, katere teme bomo v tem obdobju posvojili in promovirali kot naše.

Da. Vedno smo bili zelo priden učenec. Mirno in vestno smo prenašali, kar nam je Evropa rekla. Prepogosto smo bili do prenašanja nekritični in smo na pravnem področju naredili veliko zmede. Pogosto smo direktive prepisovali, ne da bi razumeli, da to v naš notranji red vnaša nemir in nekonsistentnost. Razvajenost? Morda bi bil boljši izraz odsotnost poguma. Pri ključnih vprašanjih, dilemah in odločitvah smo čakali na to, kaj bodo rekli drugi. Nikoli nismo skočili prvi in ponudili svojo rešitev.

Pogosto. Predvsem pa smo čakali na signale vplivnih držav.

Eden od odgovorov je iskanje zavezništev. V tem doslej nismo bili najbolj vešči. Druga priložnost so vprašanja, ki jih poznamo bolje od večine drugih članic, a se pri njih ne želimo izpostavljati.

Ta, ki nam je najbližji. Eden od problemov Unije je njen odnos do zahodnega Balkana ali jugovzhodne Evrope. Pri odločanju o širitvah bi Slovenija lahko igrala odločilno vlogo. Obračali smo se vstran, kakor da se nas to ne tiče ali kakor da smo v zadregi, ker nas s temi vprašanji povezujejo.

V tej hiši se to razume kot dejstvo, čeprav se po hodnikih res sliši vse mogoče. Zakaj je neka država lahko članica, država zahodnega Balkana pa ne, na primer. Predvsem tema zahodnega Balkana je zelo popularna. Tam se pač soočajo z resnimi problemi. Vprašanje vzhod–zahod se kaže kot zelo zanimivo. Ne pri tem, ali je bila širitev iz leta 2004 smiselna ali ne. Prevladuje misel, da je bila to velika ideja širitve Evropske unije, ki jo je bilo treba uresničiti, in da je bilo dobro, da se je to naredilo. Zanimivi pa so učinki. Pri razpravah o marsikaterem problemu v tem mandatu sem opazil, da se parlamentarci nismo razdelili po političnih skupinah, kar bi pričakovali. Razdelili smo se na poslance z vzhoda in na poslance z zahoda.

Predvsem takrat, ko se je govorilo o vlogi države in njenih institucij pri zaščiti šibkejših. Od nedovoljenih trgovinskih praks do vprašanja franšiz in prikritega delovanja, ob razpravi o evropski inšpekciji za trg dela in ob evropskem generalnem tožilstvu. Potem ob napotenih delavcih kot pomembnem korektivu v vprašanjih socialne pravičnosti. Zelo očitno je bilo pri dvojni kakovosti hrane. Ob teh vprašanjih je bilo očitno, kje države zahode želijo čim manj regulative in poseganja z različnimi organi. Vztrajali so, da bo to uredil trg sam, države vzhoda pa so želele več zaščite tudi ob vprašanjih konkurenčnosti. Tam je bilo mogoče zelo jasno spremljati, kako se je potegnila ločnica med vzhodom in zahodom.

Oboje. Od države do države pa se stvari razlikujejo. V nekaterih primerih so poslanci posameznih držav bolj stopili skupaj, ko je šlo za nacionalni interes. Ko so bile države vzhoda denimo podvržene kritikam njihovega sistema, so se razvrstili po državni pripadnosti. Večinoma pa smo poslanci pripadniki posameznih skupin v parlamentu in zastopamo ideje svoje politične skupine. Pri glasovanju in ob dosjejih, ki jih zagovarjamo, pa se seveda odločamo tudi po svoji vesti in prepričanju. Ko govorimo o nacionalnem interesu, je o poslancih iz Slovenije treba nekaj vedeti. Mi ne nastopamo kot reprezentanca. Vsak je v svoji politični skupini, v primerih, ko moramo stopiti skupaj, bi pričakoval več enotnosti, pa do tega žal ne pride.

Ko politiki nimajo rešitev za prihodnost, se vračajo k idejam iz preteklosti.

Nasprotno, vse to smo že videli in doživeli. Tudi če gledamo Slovenijo. Vprašanje mej in odnosov, zlasti z našo južno sosedo, oživi pred vsakimi volitvami. S tem se seveda ustvarja vtis, da nam je zelo mar za fundamentalna vprašanja naše samobitnosti, a se bojim, da s tem samo kažemo na to, da se znamo lotevati tistih, ki so res pomembna za našo prihodnost, predvsem pa, da se ne zavedamo, da pogrevanje zgodb, ki nosijo v sebi veliko gorja in bolečine, pravzaprav nikomur ne koristi. Ko je Tajani v Bazovici vzklikal, smo dobili v mojo pisarno veliko ogorčenih pozivov z obeh strani meje, da se je na to treba odzvati.

Šel sem do naših rojakov v Italiji, njihove rane so še vedno odprte in ni odgovorno, da jih kdorkoli izrablja za svojo politično korist. Kot je treba resno jemati tudi govor o vprašanjih, ki jih nikakor ne zaključimo. Denimo primer Narodnega doma v Trstu. Kdaj že je bil sklenjen dogovor, da se vrne v last slovenske skupnosti? Naslednje leto bo minilo 100 let od fašističnega požiga. O tem sem pisal tudi našemu ministru za kulturo. Niti odgovoril mi ni. Ko smo pri besedah in populizmu, je tu še eno pomembno vprašanje… sovražni govor in svoboda izražanja na drugi strani. Delikatno vprašanje, pri katerem je treba biti zelo pozoren. Evropska konvencija o človekovih pravicah govori o tem, da pravica do izražanja ni neomejena. Z njo je treba v odnosu do drugih pravic ravnati skrbno. To, kar so storile nekatere evropske države, bi morali storiti tudi mi. Morali bi se ostro odzvati na oblike sovražnega govora, ne pa da tudi najbolj očitno sovražno govorico tolmačimo kot svobodo govora.

Želel bi si, da ne. Želel bi si tudi, da bi bila Evropa ravnala drugače in dosegla ustrezen dogovor o migrantski politiki. Ker se ji v celotnem mandatu ni uspelo poenotiti o skupni politiki in odnosu Evrope do Združenih narodov in mednarodnih pogodb, se je to obrnilo v drugo skrajnost. Zrasle so ograje in zidovi in načet je bil schengenski sistem. To se nam še kako pozna in težko govorimo o vladavini prava ter spoštovanju zakonodaje. Nekatere države kljub jasnim določilom podaljšujejo nadzor nad prometom na mejah, recimo Avstrija. Kljub pozivom evropskega parlamenta o spoštovanju pravnega reda države članice ne želijo spreminjati stališč. Tukaj se kaže šibkost Evropske unije v odnosu do posameznih članic.

Recimo, da oboje. Potrebujemo novo lepilo, ki bo povezalo evropsko skupnost. Treba se je vrniti k vrednotam, na katerih je Evropska unija nastala. Varnost, napredek, pravičnost, solidarnost. Pri tem je res še nekaj. V zadnjem času je Evropska unija vedno težje našla soglasje o poenotenju evropske politike. Evropejci poleg varnosti na visoko mesto svojih prioritet postavljajo tudi davčno in finančno pravičnost. Tudi v tem segmentu nismo prišli do skupnega odgovora. Težje najdemo soglasje ob temah, ki še pred petimi leti ne bi bile velik problem. Znašli smo se v primežu vprašanj, ali smo Evropa več hitrosti ali Evropa več strani. Ampak na te dileme je treba odgovoriti s pojasnilom, kakšno Evropo si želimo in kako jo vrniti ljudem. Unija ima zelo močno demokratično institucijo državljanskega poziva. Na evropsko komisijo je prišlo več kot sedemdeset pobud, obravnavala pa jih je štiri ali pet. Ljudje so dobili občutek, da jih ne slišijo, tudi če zberejo na milijone podpisov.

Da, pogosto se zgodi, da komisija nekaj sprejme, evropski parlament to okrepi, svet pa sklep oklesti do kosti. Takšen primer je bilo vprašanje dizelskih izpuhov in CO

2