Francis Fukuyama je razumel, da je prišel konec zgodovine kot ideologije. Ko so se pisale nove nacionalne strategije varnosti, je ideologija izginila iz njihovih vsebin. Geopolitični in geostrateški položaj sta dobila drugačno naracijo, mednarodno varnostno okolje je izgubilo svojo črno-belo ideološko preobleko, nevarnosti in grožnje nacionalni varnosti niso bile več opredeljene v ideoloških kategorijah. Varšavski pakt se je razpustil, Nato pa se je namesto pričakovane – nekateri trdijo, da tudi dogovorjene – razpustitve preoblikoval v bolj kooperativno varnostno organizacijo. Tudi njegova kolektivna definicija varnosti se je spremenila in sledila nacionalnim sentimentom. V ozadju te nove globalne, vsekakor pa evroatlantske in evropske idile rojstva posthladnovojnega sveta je na območju nekdanje Jugoslavije potekal brutalno krvav spopad, pravo nasprotje Evrope kot enovite, svobodne in mirne celine. Vendar ker ni grozilo resnejše prelivanje krize in konflikta izven območja spopadov v širši evropski prostor, balkanske vojne niso resneje kalile idealistične podobne pohladnovojnega sveta.
Zakaj spremembe
Dobrega četrt stoletja je ta model krojil tako nacionalne kot zavezniško varnostno strategijo. Prišle so nove grožnje in izzivi, terorizem je po 11. septembru 2001 pomenil temeljno nevarnost, nedržavni elementi ogrožanja varnosti so se postavili ob bok državnim ali celo prevladali nad njimi. Varnostna slika sveta se s poglabljanjem globalizacije ni poenostavljala, temveč prav nasprotno, vse bolj je postajala kompleksna. Z zmagovitim pohodom informacijskih tehnologij smo začeli prepoznavati vse več groženj kibernetičnega sveta. Na novo smo začeli odkrivati starodavno kitajsko modrost Sun Cuja, da je največja veščina zmagati brez uporabe grobe sile. Tako smo vstopili v svet nejasnih mej med mirom, vojno in krizami, v hibridno varnost, ki je ubijalski koktajl vseh oblik sile in prisile, vojaške, politične, ekonomske, informacijske in tehnološke, in ki jo težko zaznavamo kot ogrožajočo. V odsotnosti njenega zaznavanja in zavedanja so se države ponosno samooklicevale za posebej varna območja sveta.
Slovenija v tem procesu ni bila nobena izjema. Če bi analizirali doktrinaren razvoj naših nacionalnovarnostnih dokumentov (resolucij) od osamosvojitve naprej, bi lahko mirne duše ugotovili, da smo bili znotraj splošnega evropskega in evroatlantskega trenda percepcije in razumevanja nacionalne varnosti ter nevarnosti, ki so nam pretile. Podobno drugim smo se nanje tudi odzivali. Zdaj imamo pred sabo javno razpravo o novem predlogu resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Njena javna predstavitev ter razprava se šele začenjata. Kaj je v njej starega in kaj novega? Vprašano drugače: kaj je na področju mednarodne varnosti tako zelo drugače, da zdaj veljavna strategija ne zadošča več za realizacijo aktualne politike in jo je treba zamenjati z novo? Je razlog za to v spremembi mednarodnega okolja, zaznavanju novih in drugačnih groženj ter izzivov, nezadostnosti ali neprimernosti nacionalne organiziranosti za zoperstavljanje le-tem ali kaj drugega?
Z nacionalnimi (varnostnimi) strategijami je pač tako, da toliko, kot govorijo o svetu, v katerem živimo, govorijo tudi o politiki, ki jih sproža ali producira, kajti nacionalne varnostne politike so vedno izraz vladajoče politike. Zato je njihova strokovnost v funkciji ali pod okriljem (pre)vladujoče politike in njenega ideološkega fundamenta. Zunanji minister dr. Miro Cerar v pogovoru za Delo (Sobotna priloga, 2. 2.) obširno govori o usodnosti časa, v katerem živimo. Vendar so (bili) brexit, migracije, finančna kriza, ruska aneksija Krima resni, ne pa tudi usodni izzivi. Finančno krizo smo prebrodili. Ruski samovolji se upiramo tudi z boljšo vojaško organiziranostjo znotraj Nata. Terorizem kljub množici vsakovrstnih migrantov ne raste. V finalu ločitve od Združenega kraljestva je Evropska unija močna in enotna, kot že dolgo časa ni bila. Usodnost je torej nekje drugje.
Vzpon ekstremizma
Usodna bi bila sprememba temeljne politične bíti Evropske unije, tistega substrata, na katerem je po drugi svetovni vojni in po padcu berlinskega zidu zrasla sodobna Evropa relativnega blagostanja, socialne pravičnosti, človekovih pravic ter vladavine prava, kot nikjer drugje na svetu. Usodna bi bila prevlada ideologij, ki se napajajo iz navidezne, virtualne ali fake demokracije, operacionalizirajo pa v suverenizmih in nacionalizmih, ki stremijo k uničenju ali omejevanju multilateralizma kot temeljnega operativnega ter organizacijskega načela globalnega urejanja sveta in še zlasti Evrope ter – obujajo stare ozemeljske apetite. Žal nas zgodovina vedno znova in znova uči, da nacionalizmi, potem ko »uredijo« domače zadeve s pravico močnejšega, prej ko slej na enak način »uredijo« tudi odnose s svojimi šibkejšimi sosedi in s širšo mednarodno skupnostjo. Zato boj zoper to ideologijo ni nikoli končan in nikoli ne zastara. Nasprotno bi zares lahko bilo usodno tudi za Slovenijo. Kako se to pokaže v realnosti, smo se lahko prepričali, ko je predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani v Bazovici vzklikal Trstu, italijanski Istri in italijanski Dalmaciji. Pa tudi ob reakcijah in odzivih, ki so pokazali, da je to za nekatere provokacija in grožnja, za druge zgolj neljub spodrsljaj, za tretje pa brezvezno pihanje na dušo ezulom in volilcem.
Tako pridemo do temeljnega vprašanja in dileme sedanjega predloga nove nacionalne varnostne strategije. Je to dokument, ki resnično odraža duh časa, kot ga nacionalno zaznavamo v vsej njegovi hkratni splošnosti in specifičnosti? Kot smo prejšnji teden dramatično slišali na münchenski varnostni konferenci – ki jasno definira, kaj je za nas temeljna usodnost in kako se le-ta konkretno manifestira. In kako se ji zoperstavimo, nacionalno in multilateralno. Ali pa gre za še enega v nizu korektnih trendovskih dokumentov, ki bi z manjšimi popravki posameznih podrobnosti lahko univerzalno veljal za večino ali dobršen del evropskih držav in natovskih zaveznic? Sta ideološka nevtralnost in brezosebnost, ki sta v temelju zaznamovali podobne politično usmerjevalne varnostne dokumente tudi drugih držav, še vedno sprejemljivi in opravičljivi? Je »erozija demokratičnih vrednot« (Oddelek 3.2. Mednarodno varnostno okolje Republike Slovenije) zadosti jasna in nedvoumna omemba ali varovalka, ki bo v prihodnje opozarjala na podobne »napade« kot smo ga, nepričakovano in presenetljivo, doživeli v Bazovici od enega najvišjih funkcionarjev Evropske unije? Ali pa bo treba ponovno, kot ne tako zelo davno nazaj, takšne stvari jasno in nedvoumno imenovati s pravim imenom – iredenta? Ideologija, ki ogroža. Usodno. Kot nekoč v času življenja naših staršev in starih staršev. Kot pred padcem berlinskega zidu. Ali smo spet tam? Ali se v to smer gibljemo z veliko verjetnostjo, da bomo tam (ali zelo blizu) pristali že po majskih evropskih volitvah? Projekcije sestave bodočega evropskega parlamenta kažejo na verjetno krepitev ekstremnih desničarskih sil.
Na te dileme bo morala odgovoriti javna razprava, strokovna in tudi politična. Pošteno. Nepristransko. Objektivno. Brez strankarskih odtenkov. Hrabro. Šele potem bo takšna varnostna strategija zares v funkciji varovanja slovenske države in njenih državljanov.
