72-letna upokojenka Anđela Poje, ki prejema za hrvaške razmere razmeroma visokih 977 evrov pokojnine, priznava, da sicer ne strada, a je ob koncu meseca njen račun redno prazen. Stroški vzdrževanja avtomobila, hiše in vikenda na Krku ob nenehni draginji energentov in hrane povzročajo finančno izčrpanost in frustracije. Kot primer navaja strošek za osvežitev vrta, ki jo je letos stal 140 evrov, kar je za samsko upokojenko velik zalogaj, čeprav si po lastnih besedah ne privošči nobenega pravega luksuza.
Povsem drugačen pogled na preživetje v tretjem življenjskem obdobju predstavlja gospod Martin iz Zagorja, ki je zadovoljen s pokojnino v višini 525 evrov. Prepričan je, da so težave njegovih vrstnikov predvsem posledica prevelikih pričakovanj in življenja nad svojimi zmožnostmi. Sam se je odpovedal avtomobilu, pozimi ogreva le osrednji prostor, večino hrane si poleti pridela sam. Na teden za osnovne potrebščine porabi med 50 in 70 evri, tistim, ki se pritožujejo ob bistveno višjih prihodkih, pa svetuje, naj poenostavijo svoje življenje in zmanjšajo zahteve, navaja hrvaški portal Moje vrijeme.
Razhajanje med tema dvema zgodbama odpira vprašanje, kje je danes meja dostojanstva in ali je težava v prenizkih pokojninah ali morda v nepripravljenosti na prilagoditev življenjskega sloga novi finančni realnosti. Medtem ko Anđela doživlja vsakdanje stroške vzdrževanja nekoč pridobljenega premoženja kot breme, Martin v odpovedovanju vidi pot do mirnega spanca. Obe zgodbi pričata o tem, da upokojenska realnost ni enoznačna in da je občutek revščine ali bogastva pogosto močno povezan z osebnimi pričakovanji in okoljem, v katerem človek živi.
